Gruzija – biser Kavkaza (4)
Za raziskovanje lepot kazbeškega dela Kavkaza si velja vzeti vsaj nekaj dni. Predvsem krajše, nekajurne poti, večina pohodnikov brez težav zmore brez lokalnega gorskega vodnika, saj so poti dobro označene, za daljše, večdnevne pohode, pa je v Stepantsmindi na voljo dovolj ponudnikov tovrstnih storitev. Ne glede na to, ali se odločimo za samostojno pot ali pot v spremstvu vodnikov, pa velja imeti v mislih, da se večina resnejših poti na dva tisoč metrih nadmorske višine šele zares začne in zlahka preseže tri tisoč metrov. Čeprav na tej višini večinoma še ne bi smeli imeti težav z višinsko boleznijo, pa se utegne poznati, da je zrak redkejši in zato korak počasnejši.
Kazbegi pa niso edini del Kavkaza, ki privablja pohodnike. Nekaj moči v nogah vsekakor velja prihraniti za precej bolj zahodno ležečo gorsko pokrajino Svaneti, kamor so še pred nekaj leti zašli le redki turisti, danes pa znamenite gorske vasice s samosvojimi prebivalci privabljajo vse več obiskovalcev. Ker obe pokrajini ločuje neprehodna Južna Osetija, pa se moramo najprej vrniti v notranjost države, na glavno prometnico, ki povezuje Tbilisi s črnomorsko obalo.
Vožnja med Tbilisijem in tretjim največjim mestom Kutaisi ne prinaša kakšnih posebnih užitkov za ljubitelje narave, še posebno če so nas prej razvadili razgledi v Kavkazu. Kljub temu pa ima tudi osrednji del Gruzije precej ponuditi. Številni, predvsem pa turisti iz nekdanjih sovjetskih republik, ne bodo izpustili mesta Gori, kjer se je rodil brez dvoma najznamenitejši Gruzijec Josif Visarionovič Džugašvili, kot se glasi Stalinovo polno ime. V mestu se je ohranila njegova rojstna hiša, kjer je sovjetski voditelj prebil prva štiri leta svojega življenja. Nedaleč stran pa stoji tudi precej velik muzej, posvečen njegovemu življenju in delu. Muzej je še vedno prežet s sovjetsko propagando in si ga velja ogledati s precejšnjo mero distance. V njem boste našli nekaj zanimivih predmetov in druge dokumentacije, povezane s Stalinovim vzponom od revnega čevljarjevega sina do enega najvplivnejših mož dvajsetega stoletja, nikakor pa nima namena obiskovalca seznaniti s temačnejšo zgodovino sovjetskega voditelja. Vsekakor o gulagih in velikem terorju v muzeju ne boste izvedeli nič. Zanimivo je, da so po vojni, leta 2008 želeli muzej spremeniti v Muzej ruske agresije, vhod pa so opremili z napisom, ki je sporočal, da gre za poneverjanje zgodovine in upravičevanje krvavega sovjetskega režima. Kakorkoli, pred leti so načrte o »posodobitvi« muzeja opustili, napis pa odstranili. Tudi ta epizoda pa kaže na to, da ima Stalin tako kot v Rusiji tudi v svoji rodni deželi še veliko privržencev.
Na poti med Gorijem in Kutaisijem smo si ogledali še Uplistikhe, naselbino, izkopano v skale – tip gradnje, ki je sicer značilen tudi za turško Anatolijo in Iran, ter nekdaj pomembno rudarsko mestece Chiatura, znano po gondolah, ki so prevažale rudarje do višje ležečih četrti.
(Nadaljevanje prihodnjič)