V spomin: Ivan Igličar (1930–2019)

Pokojni Ivan Igličar, Tišlarjev z Godešiča, se je rodil 6. junija 1930 kot drugi otrok očetu Janezu in mami Neži, rojeni Rant, Matičkovi iz Reteč. V Ljubljani je dokončal srednjo gradbeno šolo in večino delovne dobe deloval kot nadzornik gradenj, najprej v kranjskem Domplanu, kasneje v loškem Lokainvestu. Med drugim je nadziral gradnjo kranjskega nebotičnika.

Leta 1958 se je poročil s sosedo Ivanko Hostnik, Bregarjevo. V srečnem zakonu sta se jima rodila hčerka Mojca in sin Marko. Že pred poroko sta začela zidavo hiše na Matajevcih na Godešiču, v kateri sta prebivala vse življenje. Ivan je bil zelo naklonjen sodobnim sredstvom, eden prvih je imel motor in kmalu tudi avto. V zrelih letih življenja sta z ženo Ivanko prepotovala skoraj ves svet.

Vse življenje je bil zelo dejaven v domači vasi. Že kot mlad fant se je pridružil igranju gledaliških iger, od koder je izšla tudi njegova velika ljubezen in talent – glasba. Ivan je bil samouk na harmoniki z izjemnim glasbenim posluhom, saj je prvič slišano skladbo takoj zaigral. Nastal je ansambel Jaz pa ti, v katerem so več kot šestdeset let skupaj z njim igrali brat Lojze na berdo ter bratranca Matija Rant na klarinet in Jože Rant na kitaro. Najprej so igrali v gledaliških predstavah, na vaških druženjih, kmalu po veselicah na širšem območju. Vse življenje so lepšali vaška druženja na Godešiču: prvomajska srečanja na Osolniku, srečanja starostnikov, praznovanja vaškega praznika, Večere na vasi, cerkvena praznovanja, tisočletnico. Nepogrešljivi so bili pri osebnih praznovanjih, porokah, ofiranjih, podoknicah …

Večkrat je bil član Sveta Krajevne skupnosti Godešič v različnih vlogah. Bil je član gradbenega odbora za izgradnjo prostorov krajevne skupnosti in prenovo župnijske cerkve v Retečah. Bil je pobudnik postavitve obeležja zobozdravniku dr. Jožetu Rantu, Rudarjevemu, in član odbora za postavitev obeležja v spomin vsem padlim Godešanom v obeh svetovnih vojnah.

Ivan je bil priložnostni pesnik, veseljak, odprt človek. S svojo vedrino in glasom harmonike je polepšal vsako druženje, izlet, srečanje … Z zanimanjem je zbiral podatke o družinskih prednikih in v starosti v spomin na strica dr. Alojza Ranta napisal knjigo z naslovom Od sodnika do župnika.