Gruzija – biser Kavkaza (3)
Tbilisi s številnimi povezavami ponuja odlično izhodišče za raziskovanje preostalih delov Gruzije. Vzhodno od prestolnice se razprostira pokrajina Kakheti, ki je znana predvsem po vinogradništvu. Prav Gruzija naj bi bila zibelka vina. Arheološke najdbe kažejo, da so to pijačo pridelovali že pred osmimi tisočletji. Gruzija, kjer vino najdete domala na vsakem koraku, pa se danes ponaša s 525 avtohtonimi sortami vinskih trt (pri nas jih imamo denimo sedem), med katerimi sta najbolj razširjeni rdeča saperavi in bela rkatsiteli. Slednjo je menda po vesoljnem potopu posadil sam Noe, za kar seveda ni znanstvene osnove, naj bi pa nekatere genetske analize potrjevale, da gre za izredno staro sorto, ki se je razvila iz lokalne divje trte. Obe sorti so množično gojili v času Sovjetske zveze, ko so se požvižgali na starodavno tradicijo vinarstva v Gruziji in so pridelovali generična, bolj ali manj sladka vina za ruski trg, kamor ga še danes največ izvozijo. A vse bolj se Gruzijci zavedajo pomena tradicionalne metode v kvevrijih, kjer se alkoholno vrenje dogaja v velikih glinenih posodah, in velja za najstarejšo znano metodo pridelave vin nasploh, ki se danes ponaša tudi z Unescovo zaščito. Z njo je povezan tudi postopek maceracije belega vina, pri katerem mošt dlje časa pustimo v stiku s kožicami grozdnih jagod, kot je to sicer v navadi pri pridelavi rdečega vina. Pri postopku se sprosti več taninov in barvil, kar pijači daje značilno barvo, zaradi katere se teh vin po svetu drži ime oranžna ali jantarna vina.
Poleg vina pa omamo drugačne vrste ponuja kavkaško gorovje. Hribolazcem zlepa ne bo zmanjkalo gorskih poti v regijah Kazbegi in Svaneti. Mi smo se najprej podali severno od Tbilisija po znameniti gruzijski vojaški poti, kot povezavo med Tbilisijem in Vladikavkazom na ruski strani meje imenujejo v teh krajih. Gre za glavno cestno povezavo med Gruzijo in njeno severno sosedo, ki so jo poznali že v času antike, uredili pa so jo ruski vojaki v začetku 19. stoletja – od koder tudi ime.
Le nekaj kilometrov pred mejo leži glavno mesto pokrajine Kazbegi Stepantsminda, izhodišče za številne pohodniške izlete v tem delu Kavkaza. Večina pohodnikov se vzpne vsaj do cerkve sv. Trojice na višini 2170 metrov, le bolj izkušeni pa tudi na goro Kazbek, ki je s svojimi 5054 metri nadmorske višine tretja najvišja v Gruziji.
Mi smo se nastanili na koncu »sosednje« doline, v Juti, gorski vasici na 2150 metrih nadmorske višine, kjer nekaj deset prebivalcev živi od živinoreje in vse bolj tudi turizma. Čeprav je vasica visoko v hribih – do nje vodi le 15-kilometrska luknjasta makadamska cesta, do hiš pa se lahko povzpnemo le peš – se tod zbirajo pohodniki z vseh koncev, ki jim vrvež Stepantsminde ni po godu.
(Nadaljevanje prihodnjič)