Čudežni glasbeni otrok

Čeprav čudežnih otrok ne štejejo med svetovne znamenitosti, si to nekateri več kot zaslužijo. Med takšnimi je bil tudi madžarski pianist in skladatelj Franz Liszt. Rodil se je 22. oktobra leta 1811 v gradiščanskem kraju Doborjan, ki danes pod imenom Raiding pripada Avstriji, tedaj pa je bil del Madžarske. Bil je čudežni otrok, saj je začel na koncertih nastopati, ko je bil star devet let. Ko je bil star 27 let, je začel svojo devetletno koncertno turnejo in triumfalno prepotoval vso Evropo.

Dvanajst let je kot dirigent dvorne opere in koncertov vodil glasbeno življenje Weimarja. Kot skladatelj in pedagog je postal vodilna osebnost predstavnikov tako imenovane novonemške šole oziroma novoromantičnega stila. Zadnje desetletje življenja je živel med Rimom, Budimpešto in Weimarjem. Kot skladatelj, virtuoz, dirigent in pedagog, ki je vzgojil več kot štiristo glasbenikov, in kot zaščitnik in voditelj ter organizator glasbenega življenja, je odločilno vplival na glasbeni razvoj 19. stoletja. Kot pianist ni bil samo največji virtuoz stoletja, ampak je zgradil tudi moderno klavirsko tehniko. V svojih etudah, 19 madžarskih rapsodijah, je razvil tehnično virtuozen, briljanten in zvokovno razkošen klavirski stil.

V orkestralni glasbi je Liszt, navezujoč se na Berlioza, razvil novo obliko – simfonijsko pesem. V svojih 13 simfonijskih pesmih je razvil izrazni orkestralni stil pogosto z novimi harmonijami. Podobni sta tudi dve Lisztovi ciklični simfoniji, skomponirani po Goethejevem Faustu in Dantejevi Božanski komediji. V Lisztovem obsežnem opusu so tudi dela za komorne sestave, orgle, zborovske kompozicije, solo pesmi ter monografije in članki.

* Ko je prišel Franz Liszt med turnejo v neko manjše madžarsko mesto, je pred slavnostnim kosilom župan opazil, da je za mizo »nesrečnih« 13 gostov. Skladatelj ga je potolažil: »Ne razburjajte se. Tako sem lačen, da bom jedel za dva, torej nas je 14.«

Pred začetkom koncerta se Liszt ni mogel spomniti, kam je dal partituro. Končno se je ugotovil, da jo je položil na stol v prvi vrsti, na katerem je sedela neka baronica. Sklonil se je in rekel: »Oprostite, milostljiva, vendar partitura, na kateri sedite, ni napisana za pihala.«

Anekdote slavnih

V manjšem mestu je Franz Liszt dirigiral domačemu orkestru pri neki svoji rapsodiji. Neprestano je moral poslušati napačne tone. Končno je vrgel taktirko po tleh in zaklical: »Gospodje, to ni koncert, to je mačja godba!« Vse je obnemelo. Čez nekaj časa je vstal prvi trobentač in rekel: »Maestro, te skladbe nismo mi skomponirali.«

Ko je Albert Einstein nekoč ves zamišljen delal v svoji študijski sobi, je planila k njemu sobarica z besedami: »Hiša gori!« Znanstvenik se ni niti ozrl, ampak je zamišljeno odgovoril: »Prosim vas, pojdite s tem k moji ženi, saj veste, da se ne vtikam v gospodinjstvo!«

Ko je nekoč ruskemu pisatelju Nikolaju Vasiljeviču Gogolju postalo slabo, je zaklicala gostiteljica: »Hitro mu pomagajte! Dva naj ga držita, eden pa mu naj vlije žganja v usta!« Pisatelj je šepetaje vprašal: »Ali me ne bi mogel eden držati, dva pa vlivati žganje?«

Smeh ni greh

Režiser naroča delavcu za odrom: »Pred začetkom drugega dejanja morate sprožiti rafal iz puške. Saj vem, da smo doslej ustrelili samo enkrat, vendar s tem nismo zbudili publike.«

»Gospa, koliko ste pa stari?« – »Kaj ne veste, da tega ni vljudno vprašati ženske? Sicer pa zelo lahko izračunate sami. Ko sem se poročila, sem imela polovico moževih let, sedaj pa je mož star šestdeset let.«