Izpit iz slovenščine še najlažji
Ni lahko postati Slovenka, pravi Adele Gray, Britanka, ki že več kot deset let živi v Radovljici in je v začetku septembra dobila tudi slovensko državljanstvo.
»Vsakokrat, ko sem mislila, da imam zbrane vse potrebne dokumente, so me na upravni enoti poslali še po kakšen papir,« z nasmehom olajšanja zdaj, ko je tudi uradno Slovenka, zapleten postopek pridobivanja državljanstva opisuje Radovljičanka Adele Gray. Decembra lani je vložila prvo prošnjo, nato pa nabirala potrdila o neprekinjenem bivanju pri nas, nekaznovanosti, statusu, sredstvih za preživljanje ... »Gore dokumentov sem znosila na upravno enoto, da sem dokazala, da zares že deset let živim v Sloveniji in imam dovolj sredstev za preživetje. Izpit iz slovenščine, ki sem ga morala opraviti, je bil še najlažji od vsega,« je opisala deset mesecev trajajoči postopek, ki se je 10. septembra zaključil s svečanim podpisom zaprisege v prostorih radovljiške upravne enote. Le štiri dni zatem se je povzpela še na vrh Triglava in tako po vseh, tudi nepisanih pravilih, postala Slovenka. »Mislim, da sem edina občanka Radovljice s slovenskim in britanskim državljanstvom, glede na trenutna dogajanja v zvezi z brexitom pa najbrž tudi zadnja, saj takšen status po odhodu Velike Britanije iz EU najbrž ne bo več mogoč,« je povedala.
Rodila se je v Bahrajnu, kjer je družina živela zaradi očetove službe, in se nato preselila v Savdsko Arabijo, Oman ter Južno Afriko. Z devetimi leti je odšla v angleški internat in že s 16 na svoje. »Ne vem, zakaj, morda zato, ker smo se toliko selili, se pravzaprav v Angliji nikoli nisem počutila čisto doma. Veliko sem potovala – in ko sem nekoč v želji, da najdem kaj zanimivega za počitnice, brskala po spletu, sem naletela na Slovenijo. Na slikah so bili gore, jezera in gozdovi, pa sem kar rezervirala.«
Leta 2006 je prišla prvič – kam drugam kot na Bled. Že leto za tem se je za stalno preselila v Sloveniji. »Po prvem tednu počitnic na Bledu v juniju sem se vrnila že septembra in nato spet oktobra. Takrat sem bila v Bohinju. Odpravila sem se na Vogar, spomnim se, da sem sedla in imela malico in si rekla: Ja, to je to, kar potrebujem vsako jutro, ko se zbudim. Pogled na naravo, gozdove, gore. Tu bi bila lahko doma. Februarja 2007 sem bila že za stalno tukaj. Sem kar odločen človek.«
Najprej je mislila, da bo živela na robu Ljubljane, v prestolnici je pač najlažje najti posel. A jo je že takoj navdušila Radovljica. In ko je ugotovila, da ima mesto dobre prometne povezave z Ljubljano, ni dolgo pomišljala.
Prvo službo si je našla kot učiteljica angleščine na eni od ljubljanskih jezikovnih šol. Kasneje je začela lektorirati, ko se je dobro naučila slovensko, še prevajati, s čimer se največ ukvarja še danes. In seveda s pisanjem bloga Adele in Slovenia, My life and adventures in Radovljica and throughout Slovenia (Adele v Sloveniji, Moje življenje in dogodivščine v Radovljici in drugod po Sloveniji), ki ga bere že okoli štiristo tisoč ljudi po vsem svetu. Zanimivo, približno polovica tistih, ki spremljajo njene dogodivščine, je Slovencev. Navdušena pohodnica in kolesarka namreč pozna in opisuje veliko poti, celo nekaj takih, za katere celo domačini niso vedeli.
Blog piše v angleškem jeziku, čeprav izvrstno govori slovensko. V nasprotju s številnimi tujci, ki živijo v Sloveniji, se je Adele z jezikom takoj, ko je prišla k nam. »Zame je jezik kultura, življenje samo. Na začetku sem vsakokrat, ko sem šla na sprehod, kar je pogosto, na listek zapisala dvajset novih besed in jih nato vso pot ponavljala. Striktno sem se z ljudmi pogovarjala samo slovensko. Na začetku sem imela kar nekaj težav, saj je večina z mano želela govoriti angleško. Vendar se nisem dala in sem jim odgovarjala v slovenščini. Zdi se mi pomembno, da človek obvlada jezik ljudi, med katerimi živi.«