Tudi naš nobelovec

Znane so Nobelove nagrade za leto 2019. Največ pozornosti vzbujata nagradi za mir in za literaturo. Prvo je dobil etiopski premier Abij Ahmed, drugo pa avstrijski pisatelj Peter Handke, po materi slovenskega rodu …

Grebinj in Berlin

Pravijo, da je za oblikovanje človekove osebnosti zelo pomembno tisto, kar doživljamo že kot otroci. Tako si velja obuditi spomin na berlinsko in koroško otroštvo Nobelovca Petra Handkeja. »Njegova mama Maria Handke, rojena Sivec (1920–1971), je bila koroška Slovenka. Leta 1942 je spoznala že poročenega nemškega bankirja z imenom Erich Schönemann, ki je kot vojak služil na Koroškem, in z njim zanosila. Še pred Handkejevim rojstvom se je mati poročila s tramvajskim sprevodnikom in vojakom Adolfom Brunom Handkejem, ki je kasneje postal njegov očim. Peter Handke je resnico o svojem biološkem očetu izvedel šele kot polnoletni deček tik pred svojo maturo. Peter Handke se je rodil 6. decembra, leta 1942 ob 18.45 v hiši svojega dedka Gregorja Suitza. Dva dni kasneje je prejel v cerkvi Marijinega vnebovzetja krst. Vojna družine v veliki meri ni prizadela. Leta 1944 se je Maria Handke odločila odpotovati v Berlin k staršem svojega moža, a se že pred koncem vojne vrnila nazaj v dedkovo hišo. V tistem času je bilo posledice vojne čutiti tudi v Grebinju. Lokalne Slovence so deportirali v koncentracijska taborišča in občasno so to območje napadali tudi slovenski partizani. Zaradi bombnih napadov so vaščani zatočišče pred letali velikokrat poiskali v okoliških votlinah. Družina se je preselila v stanovanje v četrti Pankow, ki je bil v veliki meri del uničenega sovjetskega sektorja v Berlinu. Toda tudi tu Adolf Handke ni našel stalne zaposlitve, niti jim politična situacija ni dala upanja na boljše življenje. Tik preden je bila 24. junija 1948 uvedena berlinska blokada, je štiričlanska družina v ranem jutru zapustila mesto in se z vlakom odpeljala nazaj v smeri Grebinj. Mejni prehod z Avstrijo so prečkali nezakonito v tovornjaku in brez potnega lista. Za Petra Handkeja je bila ta pustolovščina prva intenzivna izkušnja iz otroštva, na katero je lahko kasneje vezal spomine. V šolskem eseju iz leta 1957 je podrobno opisal okoliščine in doživetja pri vračanju. V vasi Grebinj je na začetku šestletni Peter, zaradi svojega berlinskega dialekta, težko našel stik s svojimi prijatelji. Tudi danes Peter Handke le redko uporablja koroški dialekt. Njegov oče je določen čas dobival nadomestila zaradi brezposelnosti, ki pa jih je raje zapravil za alkohol. Zaradi teh nevšečnosti je med starši pogosto prihajalo do glasnih argumentov. Končno je njegov oče našel zaposlitev pri svojem svaku Georgu Suitzu, ampak v svetu, kjer so prevladovali lokalni posestniki ter cerkev, je družina Handke še zmeraj spadala med najrevnejše. Poleg vseh težav pa je otrok spoznal tudi idilično vaško življenje, ki so ga zaznamovali enolična dela, obiskovanje cerkve, koline in kvartopirske igre. Mnogo od teh doživetij je Handke kasneje predelal v svojih knjigah, na primer v svojem prvem romanu Črmelj (nem. Der Kummel), kjer so slikoviti opisi vaškega življenja. Dne 13. septembra 1948 se je vpisal v osnovno šolo Grebinj, ki jo je obiskoval do leta 1952. Po 4. razredu se je za dve leti preselil na srednjo šolo za fante in dekleta. Njegov šolski uspeh je bil skoraj izključno ocenjen z dobrim in zelo dobrim. Za naknadno selitev v semenišče Marianum, ki je bilo povezano s katoliško-humanistično gimnazijo Tanzenberg, se je dvanajstletnik zavzel sam. Semenišče Marianum je izobraževalo predvsem potomce duhovnikov. Tudi na gimnaziji so učili profesorji s humanistično tradicijo …« In tako naprej, nadaljevanje si lahko preberete na Wikipediji, od koder je tudi ta navedek.

Zakaj Petru Handkeju

Peter Handke je nagrajen »za vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človeške izkušnje«. Natančneje: »Če ga lahko opišemo kot pisca kraja, njegove pozornosti ne pritegnejo predvsem metropole, temveč predmestja in pokrajina. Ponovno ujame nevidno in nas naredi del tega … Handke podre naše ideje o centralno vodeni državi in nam daje vedeti, da je središče povsod …« (Iz utemeljitve Švedske akademije)

Zakaj Abiju Ahmedu

»Ko je Abij Ahmed aprila leta 2018 postal etiopski premier, je jasno povedal, da želi obuditi mirovna pogajanja z Eritrejo. V tesnem sodelovanju z eritrejskim predsednikom je Ahmed hitro sestavil ključne točke mirovnega sporazuma za konec dolgoletnega zastoja med dvema državama. Temelj za preboj je bil Ahmedova pripravljenost, da sprejme odločitev mednarodne komisije za meje leta 2002 …« Tako je norveški odbor za Nobelovo nagrado za mir utemeljil svojo odločitev, da jo podeli etiopskemu premierju.