Kip, ki sodi drugam

Arhitekti iz društva Krarh so v okviru letošnjega osmega Mednarodnega festivala likovnih umetnosti pripravili intervencijo v kip Janeza Nepomuka.

Kranj – Ob zidu na dvorišču Gradu Khislstein je v času festivala na ogled nenavadno opremljen kip Janeza Nepomuka, ki ga je v začetku dvajsetega stoletja po naročilu kranjskega veleposestnika Janeza Ivana Majdiča izdelal znani kipar Franc Berneker.

Kranjski arhitekti, ki delujejo v okviru društva arhitektov Krarh (poleg predsednika društva Aleša Peternela so sodelovali še Marko Paušer, Polona Bajde in Daniela Velinova Atanasova), so kip, izdelan iz belega beljaškega marmorja, opremili s črnimi baloni, s tem poudarili kontrast med belo in črno, in ga na neki način spet naredili vidnega. »Kip ne sodi v okolje, kjer stoji zdaj. Tu je zapostavljen, hkrati izpostavljen vandalizmu,« je povedal Aleš Peternel, ki meni, da je ustrezna umeščenost umetnosti v javnem prostoru še kako pomembna pri postavljanju spomenikov v mestu. Intervencija arhitektov hkrati sledi tudi naslovu festivala Belo in črno.

Potem ko je kip sprva stal pred nekdanjim kranjskim sodiščem, so ga po rušenju in gradnji hotela Creina prestavili ob južni zid kranjske župne cerkve. Tam je bil pred leti deležen vandalizma, saj so žensko figuro prevrnili in ji odbili glavo. Nazadnje so kip v celoti prenesli na dvorišče Khislsteina. Figura Janeza Nepomuka leži v obrobljenem »bazenčku«, v katerem ga hobotnica prislovično vleče v reko, a tu vode ni. Umetnostna zgodovinarka Petra Vencelj je k umetniški intervenciji Društva Krarh zapisala: »Kip, skrit za kavarniško teraso, v senci vrbe, je prislonjen na vrtni zid, delno zasut s kamenjem, ki so ga zalučali vanj mimoidoči. Kdo ga je izklesal, kaj predstavlja in kaj počne tam ves pozabljen, se sprašuje naključni sprehajalec, ko se skoraj spotakne ob njem.«

Janez Nepomuk namreč velja za neke vrste simbol pravičnega sojenja, sodnike pa opozarja na njihovo molčečnost. Legenda namreč govori, da je bil Janez Nepomuk spovednik na praškem dvoru, kjer je spovedoval tudi ženo takratnega vladarja. Ta je podvomil o njeni zvestobi, zato je od spovednika zahteval, naj mu pove, kaj je izvedel. Janez Nepomuk, zavezan molčečnosti, ni hotel ničesar izdati, zato ga je vladar dal namakati v Vltavo, vse dokler ni izdihnil.