Prve ženske na osemtisočakih

»Trudim se doumeti nedojemljivo minljivost tega trenutka, ki ga želim skupaj s kamnitim možicem posvetiti štirim, pravzaprav petim ženskam, ki jih občudujem iz dna duše. Čeprav sem osebno poznala samo eno izmed njih, jih imam za vekomaj vse za svoje prijateljice, saj je naše duše povezalo enako hrepenenje. Na to mesto sem prišla zato, ker jih ne morem več obiskati doma v Evropi ali v Ameriki, ne morem jih srečati nekje pod visokimi vrhovi. Njihova usoda, večni dom in grob je postala prav ta čudovita, vendar v očeh mnogih neusmiljena in morilska gora. Ali celo, kot ji nekateri pravijo, gora, sovražna do žensk. Kot da bi kaj takega sploh lahko obstajalo. Maja leta 1991, samo eno leto po svojem osupljivem prvem ženskem vzponu po Rupalski steni na osemtisočak Nanga Parbat, je 150 metrov pod vrhom Kangčendzenge in na mestu, ki se ga po zračni liniji dotikam z očmi, v snežnem metežu preminila odlična Slovenka Marija Frantar skupaj s svojim soplezalcem Jožetom Rozmanom. To je bila prva ženska žrtev Kangčendzenge. Skoraj na isti dan leto kasneje je v nasprotni severni steni in prav tako nedaleč od vrha enako usodo doživela najbolj slavna visokogorska alpinistka vseh časov, Poljakinja Wanda Rutkiewicz. Leta 1994 sta se s svojo kruto usodo srečali tudi najbolj znana ruska visokogorska alpinistka Jekaterina lvanova in njena bolgarska sopotnica Jordanka Dimitrova. Vse so bile izkušene in skrajno zmogljive, polne hrepenenja in odločnosti, da bodo postale prve ženske na tem, takrat enem izmed dveh poslednjih osemtisočakov, ki jih nežnejši spol še ni osvojil. Sem so prišle, da bi premagale v tistem času najbolj cenjen vrh, in vse štiri so bile za to pripravljene žrtvovati najboljše, kar je bilo v njih. Za vse je bita Kangčendzenga sen in usoda. Vzbujala jim je notranjo potrebo, da so se usmerile v jasen cilj priti na njen vrh, čeprav jih nihče ni silil v to. Bile so svojeglave kot starogrška junakinja Antigona, dasiravno sta cilj in notranje občutena dolžnost Sofoklejeve nesmrtne osebnosti za človeško družbo vsekakor manj protislovna in bolj razumljiva kot plezanje na osemtisočake.« (str. 10–11)

Tako na začetku te visoke knjige in ob kamnitem možicu, ki ga je sestavila pod goro Kangčendzenga, meditira avtorica, češka alpinistka Dina Šterbova. Na tej gori je umrla tudi naša najboljša visokogorska alpinistka Marija Frantar (1956–1991). Vidimo jo na naslovnici knjige, na vrhu osemtisočaka Nanga Parbat …