Odbojka

Prav gotovo spremljate evropsko prvenstvo v odbojki za moške. Eno od prizorišč je tudi Ljubljana. Ker naša Eva trenira odbojko, vsi bolj in več spremljamo to reč. Nehote se znajdemo v vlogi navijačev in obiskovalcev tekem. Tako sem tudi jaz postala obiskovalec tekme, ki vpije: »Hej, hej, hej, kdor ne skače, ni Slovenc …«

Najprej sem se nasmejala prodajalcu na Petrolu, kjer sem kupila vstopnice. Nekaj ni delovalo, pa se je nakup malo zavlekel. Ko kupim vstopnice, prodajalec ponudi še navijaške rekvizite: »Lahko kupite majico, navijaški šal, zastavo … Takole je, to moramo sedaj prodajati …« Nasmehneva se, kako je biti sodoben prodajalec goriva. Gledali smo tekmo Slovenije z Rusijo in z Bolgarijo. Stožice so bile čisto polne. Še nikoli nisem bila na tako polnem stadionu, kjer bi bilo takšno vzdušje. Pomislim, vse je šov, vse je posel. Ob vstopu delijo zastavice, kartone in napihljive palice, s katerimi navijači ustvarjajo hrup, vzdušje … Napovedovalec tekme ves čas spodbuja, daje ritem in stil navijaških vzklikov. Ta pravi naredite barvno sceno in vsi obračajo kartone na barvno stran, kjer cela dvorana miglja v rdeči, rumeni, modri in zeleni barvi. Naredite mehiški val, poljubite se, zaplešite na sceno iz Titanika, igrajte na kitaro in bobne … Danes je pomembno, da je povsod šov, vzdušje, in iz vsega se da narediti posel. Kaj to pomeni za fante igralce, si sploh ne morem predstavljati. Mislim, da so presrečni. Morda je to tisto, zaradi česar trenirajo, doživeti takšne tekme. Eva sprašuje, kako sploh med seboj komunicirajo, ko je tako hrupno. Po radiu ujamem komentar tega športnega dogodka. Tekme se odvijajo na več mestih, na Nizozemskem, v Belgiji, Franciji in v Sloveniji. Organizatorje je presenetilo število obiskovalcev v Ljubljani. Stožice so povsem razprodane. Več kot tretjino vseh obiskovalcev v štirih evropskih mestih, ker potekajo predtekmovanja, beležijo v Ljubljani. V svet pošiljajo čudovite posnetke in fotografije s tekem, kjer je občinstvo zelo pomemben dejavnik dogodka. To je odraz navdušenja nad odbojko v Sloveniji. Je kazalnik dela z mladimi v klubih in spodbuda za naprej. Nekateri napovedujejo kar uvrstitev v finale, drugi so mnenja, da je uvrstitev med osem najboljših v Evropi velik dosežek. No, sploh ni pomembno, mene je obisk tekme navdušil.

Včasih so rekli kruha in iger, danes pa imamo športne tekme. Ljudje so zadovoljni, vzklikajo, pozabijo na tegobe in dan je lepši. Videla sem že prazen stadion Camp Nou v Barceloni. Ogromen je. Tedaj sem si dejala, enkrat bi rada doživela vzdušje publike, ker vpije 70.000 ljudi. Allianz Arena v Münchnu ni tako daleč, do tedaj pa se bom zadovoljila s Stožicami. Vendar je zagotovo vse drugače, ko igra domača reprezentanca. Čustva ponorijo, identificiraš se z nečim, kar sploh ne veš, da imaš. Ko zavrtijo Golico, vse ponori. Bilo je lepo in še bi šla.