Počastili spomin na slikarja

Na njegovi hiši v Žireh so minuli petek slovesno odkrili ploščo ljubiteljskemu slikarju Ivanu Gluhodedovu, ob tej priložnosti pa so mu posvetili tudi razstavo v galeriji DPD Svoboda.

Žiri – Ivan Gluhodedov je bil slikar samouk. Skupaj z Janezom Sedejem ter Jožetom in Konradom Peterneljem sodi med žirovske naivce oziroma ljubiteljske slikarje ali samorastnike. Nekateri namreč izraz naivci odklanjajo, ker naj bi imel nevšečen prizvok, je ob odprtju razstave razložila umetnostna zgodovinarka Andrejka Nose. »A bolj kot to, kako ga poimenujemo, se je pomembno spominjati njegovih del,« je poudarila in dodala, da so v Žireh za to zagotovo poskrbeli s spominsko ploščo, ki so jo odkrili v petek.

Tudi tokrat so spominsko ploščo odkrili na pobudo Viktorja Žaklja, ki se Gluhodedova spominja kot »zanimivega, hudomušnega moža, ki je bil nežen tudi takrat, ko je bil ciničen«. Sam prav tako odklanja poimenovanje naivno slikarstvo, za Gluhodedova raje uporablja izraz ljubiteljski slikar. »Ta umetnost je bila odgovor na abstraktno umetnost, ki je takrat 'ušla z verige' in izgubila stik s predmetnim svetom, živo naravo in človekom,« je pojasnil in dodal, da je bila obenem družbeni fenomen, saj so bile Žiri pred omenjeno skupino slikarjev poznane zgolj po Alpini, animirala pa je tudi politiko. »Spoznali so, da delavski človek ni samo uporabnik, ampak je lahko tudi ustvarjalec umetnosti.« Izraz ljubiteljski slikar je ljubši tudi sinu Ivana Gluhodedova Štefanu, ki je bil, kot pravi, njegov kritik, saj ga je pogosto spraševal za mnenje o svojih delih. Manj je izrazu ljubiteljski slikar naklonjena Andrejka Nose. »V Slovarju slovenskega knjižnega jezika ta beseda označuje nekoga, ki ima posebno zanimanje ali nagnjenje, a jo enači tudi z diletantom oziroma nekom, ki se iz veselja oziroma nepoklicno s čim ukvarja. Na žalost pa je beseda diletant povezana tudi z nekom, ki površno oziroma nestrokovno opravlja svoje delo,« je razkrila svoje pomisleke glede tega poimenovanja. Za ustvarjanje akademsko neizobraženih, a likovno samoopolnomočenih avtorjev sta zato po njenem ustreznejša izraza ustvarjalci naivne umetnosti ali samorastniki.

Delček Gluhodedovega ustvarjanja je mogoče občudovati na razstavi, ki so jo odprli ob tej priložnosti. »Slikal je predvsem krajine, tihožitja in tudi portrete,« je razložila Andrejka Nose. Njegove krajine, je spomnila, so zaznamovane s prepoznavnimi drobci žirovskih hribov. »Pri slikanju krajin je bil skoraj fotografsko natančen, čeprav sem od svojcev izvedela, da je slikal po spominu,« je razložila. Njegova tihožitja so po besedah Andrejke Nose namenjena vizualnim užitkom ter so hvalnica naravi in njenemu obilju, v vsaki sliki pa odkriva tudi delček njegove družine. »Pa naj bo v prtičku, ki ga je sklekljala žena, ali rožah, ki jih je nabrala na vrtu.« Tako se v njih odraža tudi žrtvovanje, ki ga je prispevala družina, da so te slike nastale.