Meggie Kalan, Urban Koložvari in Laura Koželj, navdušeni ob vrnitvi iz Skandinavije, kjer so spoznavali danske vrstnike / Foto: Gorazd Kavčič

Danski najstniki so prej samostojni

Skupina slovenskih najstnikov, med njimi tudi štirje četrtošolci z Gimnazije Jesenice, je konec poletja nabirala nove izkušnje na Danskem. Zanimiva skandinavska dežela jih je navdušila, tamkajšnji mladi pa presenetili s samostojnostjo in odraslostjo.

»Šalimo se na isti način. Razlika je le v tem, da imam jaz, ko zjutraj vstanem iz postelje, doma vse pripravljeno, moj danski vrstnik pa mora za vse poskrbeti sam.«

Konec avgusta se je skupina 35 slovenskih dijakov na povabilo Društva slovensko-danskega prijateljstva odpravila na desetdnevni obisk in popotovanje po Danski – zanimivi, pestri in pri nas slabše poznani državi. Med njimi so bili tudi štirje dijaki četrtega letnika Gimnazije Jesenice: Meggie Kalan z Brega pri Žirovnici, Laura Koželj s Slovenskega Javornika, Manca Bertoncelj z Blejske Dobrave in Urban Koložvari iz Lesc. Na potovanju so si seveda ogledali številne znamenitosti dežele, predvsem pa so spoznavali svoje vrstnike in način življenja na drugem koncu Evrope.

»Danska je seveda zelo zanimiva dežela, z navdušenjem smo si jo ogledovali, posebej zanimivo pa je bilo druženje z našimi danskimi vrstniki, ki so bili v času obiska tudi naši gostitelji,« je povedal Urban Koložvari, ki pravi, da si je po njegovih izkušnjah slovenska in danska mladina v precej podobna v načinu razmišljanja, v načinu življenja pa je med mladimi Slovenci in Danci kar nekaj razlik.

»Predvsem so, kot smo lahko izkusili v času svojega bivanja pri gostiteljih, bistveno bolj samostojni kot večina mladih v Sloveniji. Številni mladi namreč že v času šolanja na gimnaziji živijo popolnoma samostojno. S sošolkami smo tako živeli pri dijakih v nekakšnih majhnih hiškah, ki so organizirane kot dijaška skupnost. Moja gostitelja sta bila fant in dekle, ki živita skupaj, on ima 18, ona pa 16 let. Prav presenečen sem bil, kako odraslo in odgovorno sta delovala. Hiške, v katerih smo živeli, so res majhne in minimalistične, tako da je bilo malo tesno, in hladilnik res ni bil do roba poln, kakor bi bil, če bi za to skrbela kakšna tipična slovenska mama; za zajtrk smo si delili tistih nekaj malenkosti, ki sta jih pač imela na voljo. A težav in zapletov ni bilo nikakršnih, prav lepo smo se imeli,« je sobivanje z danskimi vrstniki opisal Urban.

Zanimivo se mu zdi, da si na Danskem večina srednješolcev kmalu najde občasno zaposlitev in si tako izboljša proračun; običajno pomagajo v gostinstvu. Kar je Urbana, ki je tudi sam navdušenec nad tujimi jeziki, presenetilo in razveselilo, je odlično znanje angleščine, ki jo samozavestno in tekoče uporabljajo, kadar je to potrebno. »Ob tem pa nisem opazil, da bi jih, tako kot mnoge v Sloveniji, skrbelo, da bo angleščina izpodrinila njihov jezik. Najbrž zato, ker so zelo samozavestni ljudje, podobno kot na primer Nemci, bi rekel. Ponosni so na svojo vikinško zgodovino in v povezavi s tem tudi na svoj jezik.«

Sicer, pravi Urban, so mu bile na Danskem zelo všeč urejenost, predvsem infrastrukture, skrbna obdelanost zemlje, enostavnost arhitekture z značilno skandinavsko preprostostjo in minimalizmom ter dobro delujoča socialna država, na katero so ponosni tudi mladi Danci. »Pa to, da drag avto in velika hiša tam nista statusni simbol, tako kot sta pogosto pri nas,« je še povedal ob prihodu domov.

Sicer pa pravi, da med mladimi Danci in Slovenci v načinu življenja in razmišljanja ni velikih razlik. »Šalimo se na isti način. Razlika je le v tem, da imam jaz, ko zjutraj vstanem iz postelje, doma vse pripravljeno, moj danski vrstnik pa mora za vse poskrbeti sam,« še zaključi z nagajivim nasmehom.