Počitnice so preživljali na Zapricah

Izšla je knjiga Spomini na Otona, ki jo je zapisala žena pesnika Otona Župančiča Ani Župančič, uredila pa njegova vnukinja Alenka Župančič. Predstavili so jo tudi v kamniškem muzeju na gradu Zaprice, kjer je pesnikova družina vrsto let preživljala počitnice, zelo pa so ga cenili tudi Kamničani sami.

Letos poleti je minilo sedemdeset let od smrti v Vinici rojenega slovenskega pesnika, dramatika, prevajalca in esejista Otona Župančiča, enega od štirih predstavnikov slovenske moderne, ki pa je bil – kot je v knjigi še posebej poudarjeno – tudi velik prijatelj Kamnika.

Osnova knjige so skrbni zapiski, ki jih je v svoje zvezke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapisovala pesnikova žena Ani Župančič (rojena Kessler), hči sodnega svetnika iz Novega mesta. Kot zelo inteligentna in izobražena ženska je že kot deklica oboževala poezijo Otona Župančiča, s trinajst let starejšim pesnikom pa jo je leta 1911 seznanil Ivan Cankar. Dve leti kasneje sta se poročila in živela srečen zakon (v zakonu so se jima rodili trije otroci), zato so tudi ohranjeni zapiski skrbni in ljubeči, hkrati pa tudi verodostojen vpogled v prelomne zgodovinske dogodke tiste dobe. Ohranjeno gradivo je uredila pesnikova vnukinja Alenka Župančič (pri tem ji je pomagala tudi sourednica Neva Brun), na predstavitvi knjige Spomini na Otona pa sta avtorici še poseben poudarek namenili povezavi s Kamnikom. »Leta 1923 in še sedem let za tem je Oton Župančič s svojo družino počitnikoval na gradu Zaprice pri baronih Schneid-Rechbach, kjer se je srečeval in družil z drugimi družinami pa tudi umetniki, kot sta Juš Kozak in Lily Novy. Poznanstva so spletli tudi s številnimi drugimi domačini, in ko deda ni bilo zraven, je svoji ženi ali komu drugemu od domačih, ki je šel na Zaprice, dal seznam njemu ljubih Kamničanov, ki jih je treba pozdraviti v njegovem imenu. Moj oče mi je večkrat govoril, da so se imeli krasno, saj so imeli v okolici cel poligon za raziskovanje vse do Tunjščice in da so bili otroci cele dneve zunaj. Večkrat so jo mahnili tudi do Kamniške Bistrice, peš, seveda, in ohranjene so tudi fotografije mojega deda v kamniških gorah. Eden prvih Kamničanov, ki ga je spoznal, je bil slikar, ilustrator in scenograf Ivan Vavpotič, zelo zgodaj pa je spoznal tudi Rudolfa Maistra in Frana Albrehta,« je na predstavitvi povedala Alenka Župančič in priznala, da ji je danes žal, da svoje babice Ani Župančič za časa njenega življenja ni spraševala več o dedu, saj je vedno zelo rada govorila o njem, a je kot deklice to preprosto še ni zanimalo.

Kot je še predstavljeno v knjigi, so počitnikarji sami sebe imenovali kar Zapričani, ohranjenih pa je tudi nekaj skupnih fotografij iz takratnega časa. Kamničani so Župančiča hitro spoznali, saj je rad zahajal tudi v gostilno Pri vinski trti pri Vivodovih na današnji Parmovi ulici, kjer je ustvarjal na tamkajšnjem vrtu. V gostilni ga je najbolj privlačil sam ambient na vrtu, saj ga je žuborenje mlinščice, ki je takrat še tekla tod mimo, pritegnilo k pisanju. Tam je leta 1923 tudi začel pisati eno od svojih najbolj znanih del Veroniko Deseniško. Nekaj verzov je posvetil tudi prijateljem iz Kamnika, denimo Ivanki Albreht in Faniki Kratnar, še najbolj znan pa je verz, ki ga je posvetil kamniškim gasilcem: »Ne boj se za pomoč, mi bdimo dan in noč!«

Tesno pa Otona Župančiča s Kamnikom povezuje tudi diploma za častnega občana, kar je postal leta 1928. »Mesto Kamnik imenuje velikega slovenskega pesnika in besednega umetnika, svojega odličnega in dragega gosta gospoda Otona Župančiča ob 50-letnici njegovega rojstva v počastitev njegovega genijalnega dela in v priznanje dragocenih zaslug, ki si jih je pridobil za kulturo in jezik slovenskega naroda, za svojega častnega meščana,« je zapisano na diplomi, s katero je Župančič postal šele drugi s tem častnim nazivom (štiri leta prej so v Kamniku za častnega občana razglasili generala Rudolfa Maistra).