Bojan s ponosom nosi dres z napisom Gorenjski glas.

Bojan Čare – kolesar s ciljem

Ko sva se pogovarjala, je slavil polovico svojega življenja. »Ravno polovico življenja je namreč preteklo, odkar sem se ponovno rodil,« mi je pravil. »Ko sem bil star 32 let in pol, me je prizadela huda bolezen in še danes sem hvaležen svoji ženi in zdravnikom, da so tako hitro in prisebno reagirali in mi s tem rešili življenje. Od takrat gledam na življenje drugače in vsak dan je zame darilo,« mi je razlagal ob kavi, ki sva jo spila na Gradu Strmol, kjer sva se ustavila.

Kot darilo jemlje tudi kolesarjenje, saj mu gibanje v naravi na svežem zraku in skupaj s prijatelji poleg žene in otrok največ pomeni. Bojan pravi, da kolesari vedno z razlogom, in če se le da, v družbi, kar ga tudi sprosti. Sicer je Bojan s svojo pojavo in dobro voljo kot nekakšen zaščitni znak našega kluba. Vedno najde pozitivno besedo za člane kluba, kjer je tudi blagajnik. Člani se ga spomladi, ko pobira članarino, sicer malo izogibajo, ker je pri pobiranju res dosleden, med letom, ko na kakšnem od ciljev plača 'rundo', pa so zopet prijatelji. Če je na primer v skupini šest kolesarjev in eden nenehno govori, je to Bojan.

Sicer ima najraje kolesarske ture s ciljem. In cilj je tam, kjer je sladica. Če ga vprašaš, kje si kolesaril, pove v dveh besedah traso in cilj, potem pa do podrobnosti opiše sladico, ki so jo tam pripravili. Ker je september mesec, ko je kolesarjenje najlepše, nam je Bojan zaupal nekaj idej za kolesarske izlete z 'dobrimi in okusnimi cilji':

– v Lescah na letališču je že vrsto let dobra restavracija, kjer imajo grmade,

– s kolesom iz Kranja na Bled na 'kremšnite' je klasika, tja grem vsaj enkrat na leto,

– na srečo so lepo uredili tudi na Posavcu, tam, kjer je imel včasih Boban svoj hotel, tam lahko v Savi tudi zaplavaš, če je vroče,

– v Žireh je lokal Ambasada, imajo poceni kavo in tortice,

– na Ermanovcu nad Trebijo imajo dobre štruklje, a do tja je daleč, zato se moraš na poti do tja ustaviti na Tavčarjevem dvorcu na Visokem v Poljanski dolini,

– v Selški dolini ni nič pametnega, v Železnikih so imeli dober lokal, a je sedaj zaprt,

– dobre krofe imajo v Mengeški koči, vendar samo jeseni, poleti pa krofe dobimo tudi na Trojanah,

– všeč so mi tudi sladice na Gradu Strmol in sadna kupa z jagodami v Trbojah, pa še daleč nista,

– če želim presenetiti ženo, pa v Tržiču na Deteljici kupim zmrznjene štruklje, med kolesarjenjem do Kranja se odtajajo, potem jih dam v vrelo vodo in kosilo je pripravljeno.

To je le nekaj ciljev, kjer je pravi razlog za postanek. Glede na to, da so nekateri cilji precej oddaljeni, so mu prijatelji predlagali, da naj počasi razmišlja o nakupu električnega kolesa. Mislim, da to za zdaj ni pametno, saj bi v klanec regljal kot kakšna branjevka, medtem ko bi se drugi nemo spopadali s klancem. Bojan, veseli smo, da kolesariš z nami.