Dražgoše so vas, v kateri je največ ljubiteljskih igralcev na prebivalca. Skupaj z otroki nastopa več kot dvajset domačinov. / Foto: Igor Kavčič

Lucija dela čudeže

V petek so v Gledališču Za plotom v Dražgošah premierno uprizorili igro na prostem Sveta Lucija. Dražgoše so vas z največ ljubiteljskimi igralci na prebivalca.

Dražgoše – Sveta Lucija je zavetnica cerkve v Dražgošah, pred več kot sto leti pa je igro v njeno čast in takrat predvsem v poduk domačinom napisal Janez Evangelist Krek. Kot v nagovoru k aktualni igri na prostem razmišlja režiser Rok Pintar, avtor v njej podaja brezčasna sporočila, ne le za njihovo vas, ampak ves slovenski prostor. »Igra je značilen odraz Krekovega delovanja z neizmerno željo pokazati narodu pot k izboljšavam. Majhna vas ali majhen narod lahko nekaj doseže le, če združi svoje moči in sledi istemu cilju, a najprej mora videti tudi svoje napake in odpustiti napake drugim.«

Kakšno zgodbo nam je skupaj z otroki predstavila več kot dvajsetčlanska ekipa nastopajočih tako rekoč vseh Dražgošanov? Sredi 17. stoletja, kmalu po končani tridesetletni vojni (1618–1648) med katoličani in protestanti so Dražgoše cvetele. V cerkev sv. Lucije, ki je bila okrašena z mogočnimi oltarji, so na božjo pot prihajali romarji iz različnih krajev, predvsem iz Krope, bohinjskega konca, Selške in Poljanske doline ter loške okolice. Sveta Lucija, v Sloveniji je njej posvečenih 12 cerkva, je med drugim tudi zavetnica slepih, kar Krek v igri pokaže s tem, da romarji tudi od daleč v dražgoško cerkev hodijo, da bi spet videli. To je hkrati tudi prispodoba za spregled zmote, v kateri so živeli domačini, ki so pred sto leti živeli v ideoloških nasprotjih, v predstavi pa gre za spor med kmeti iz dveh delov vasi – Pri cerkvi in Na pečeh. Zgodba se na koncu razplete pozitivno, ljudje stopijo skupaj in v Dražgoše spet posije sonce.

Po skoraj sedemdesetih letih so v Kulturno-turističnem društvu Dražgoše Sveto Lucijo prvič uprizorili pred dvanajstimi leti, tokrat pa so jo obnovili. V predstavi nastopi vsaj polovica igralcev izpred let. Na prizorišču na prostem, rečejo mu kar Za plotom, odprto scenografijo tvorita prostor, ki predstavlja hišo, drugo prizorišče je klop sredi vasi, tretje pa cerkev. Zgodba se odvije v treh dejanjih z zaključkom kot nekakšnim epilogom.

V prvem dejanju smo priča zapletu: vaška dekleta iz obeh delov vasi so prijateljice, a se med njimi vseeno iskri zaradi malenkosti, čeprav jih slepa Lenka s Češnjice (ki v cerkvi po čudežu spet spregleda) poziva k spravi in sodelovanju. V vlogi slednje je odlična Danica Jelenc, izkažejo pa se tudi dekleta Klara Šolar, Ajda Peternelj, Špela Luznar in Neža Habjan. Pravi užitek je poslušati njihovo domačo govorico. V naslednji sceni se pokažeta izkušeni Miloš Šmid kot pobožni godec Jurij in neverni gozdarski oskrbnik Urh Marko Lotrič), ki ga na sceni spremlja kuža zlati prinašalec. Očara nas Andrej Frelih, igra romarja iz Krope, in nam vsem, ki smo pozabili kroparsko govorico z njo postreže iz prve roke. S kroparsko samohvalo, kaj vse imajo, česar Dražgošanom manjka, v publiki izzove nemalo smeha. Prepričata nas tudi hči in oče (ob že omenjeni Šolarjevi še Brane Kavčič), vsak s svojim razmišljanjem o medsosedskih odnosih v vasi in jezni oče z nasprotnega konca vasi (Jure Šolar).

Ko v igro vstopi slepa Elizabeta (igra jo Alenka Lotrič), ki je z Dolenjskega k Luciji prišla po čudež spregledanja, se zgodba počasi razpleta, saj se izkaže, da je slednja z Urhom povezana. Kakorkoli že, naj konec igre razkrijem le v tem, da je ta pozitiven, kar nam nakaže tudi duhoviti berač (Janez Šolar). Velja zapisati, da je ekipa predstave svoje delo opravila z odliko, nastopajoči se izkažejo z dobro naučenim relativno zgoščenim besedilom, prav tako pa delujejo sproščeno in zelo naravno. Včasih imamo gledalci občutek, kot da smo zraven v igri. Prava odločitev je tudi, da je govorica, ki jo poslušamo približno uro in pol, avtohtona – taka, kot bi jo tudi sicer slišali v teh krajih. Na koncu v procesiji celotna ekipa skupaj z gručo otrok, ki dodatno plemenitijo celotno predstavo, zapoje znamenito dražgoško Sveto Lucijo: »... varuj nam dragi dom vsem Dražgošanom ...«

Sveta Lucija sicer goduje 13. decembra, a se zdi, da je v Dražgošah njen praznik vsakič, ko uprizorijo igro njenega imena. Naslednjič že ta konec tedna, v petek, 30., in soboto, 31. avgusta, ob 20. uri, ter v nedeljo, 1. septembra, ob 19. 30. Da bo le vreme, kot se spodobi za igranje na prostem.