Oliver Pilić na zunanji fasadi gradu Zaprice predstavlja sedem naglavnih grehov. / Foto: Tina Dokl

Sedem grehov na ogled

Večprostorska postavitev z naslovom S.A.L.I.G.I.A vizualnega umetnika Oliverja Pilića na gradu Zaprice vabi h grehu – sedmim naglavnim grehom. Bi si izbrali najbolj všečnega?

S.A.L.I.G.I.A pomeni sedem naglavnih grehov: Superbia (napuh), Avaritia (pohlep), Luxuria (pohota), Ira (jeza), Gula (požrešnost), Invidia (zavist) in Acedia (lenoba).

Kamnik – Grehe si je v ponedeljek zvečer na vrt gradu Zaprice, v katerem sicer domuje Medobčinski muzej Kamnik, ki je omogočil umetniško postavitev prodornega kamniškega vizualnega umetnika Oliverja Pilića, od blizu prišlo ogledat nekaj deset obiskovalcev, ki so, o tem ne dvomim, v tišini lastnih misli »všečkali« vsak svojega. Greh, kakopak.

Polkna sedmih grajskih oken so odprta, saj nas z njih gleda sedem naglavnih oziroma smrtnih grehov. Za kaj gre? Avtor postavitve v povečanih printih razkriva bakroreze, ki jih je leta 1682 objavil zgodovinar in popisovalec dežele Kranjske Janez Vajkard Valvasor v knjigi Prizorišče človeške smrti v treh delih. Kot rečeno, si je Pilić za izhodišče dela S.A.L.I.G.I.A izbral risbe, ki so v knjigi izvedene v grafični tehniki bakroreza in predstavljajo sedem naglavnih grehov. Te v akronimu iz začetnic v latinščini predstavlja tudi naslov razstave: Superbia (napuh), Avaritia (pohlep), Luxuria (pohota), Ira (jeza), Gula (požrešnost), Invidia (zavist) in Acedia (lenoba).

Zakaj grehi, ki jih ljudje zlepa ne priznamo? »Mogoče ravno zato, ker se njih priznanja izogibamo, hkrati pa slednji v vizualnem kontekstu iz te manj znane Valvasorjeve knjige v slovenskem prostoru in tudi širše še niso bili predstavljeni. Valvasor je bil več kot le avtor Slave vojvodine Kranjske,« odgovarja Oliver Pilić, ki o recikliranju del iz preteklosti dodaja: »Gre za reciklažo oziroma mojo reinterpretacijo, lahko bi rekli tudi apropriacija (prevzemanje) nekega dela in ga predstaviti v drugačni likovni tehniki, tokrat v podobi printov na pročelju gradu. Tudi Valvasor je lesoreze reinterpretiral po Hansu Holbeinu.«

Avtorjeva intervencija v podobe, ki jih z varne razdalje opazujemo s travnika ob gradu, so prekriti obrazi slehernikov – grešnikov. »Tako zabriše identiteto in hkrati gledalcu nastavi svojevrstno ogledalo, v katerem se lahko ta vidi ali ne,« ob tem dodaja kustosinja razstave Saša Bučan. Pilić za to potezo navaja dva razloga: »Iskal sem sodoben dodatek, zato sem si izbral povečan piksel, kar računalnik postavlja v kontrast s knjigo, tehniko tiska pravzaprav pa nekakšnim imidžem 17. stoletja. Drugi razlog, da je obraz grešnika zabrisan, je, da se s tem odpira prostor za identifikacijo z grešnikom.« Mogoče bi namesto prozornih kvadratov veljalo dodati ogledala. Grehi so namreč večni. Obstajali bodo, dokler bo obstajalo človeštvo.

S postavitvijo na oknih gradu umetnik tudi prekinja s tradicijo klasične razstave znotraj galerijskega prostora. »Če sem dela postavil na zunanjo steno gradu, sem s tem prvič spremenil percepcijo gledanja, saj obratno kar naenkrat dela gledajo na nas in ne mi na njih, in drugič možno jih je opazovati od daleč in ves čas.«

Razstava pa ima še drugi del, ki ga avtor nadaljuje v knjigi, ki je razstavljena v vitrini v gradu. Ampak knjiga ni knjiga, ampak kiparsko delo. Pilić je uporabil keramični prah Kremenit, vodo, oksidne pigmente in akril, iz katerih je izdelal hiperrealistični posnetek Valvasorjeve knjige, ki pa nima vsebine, saj gre zgolj za odlitek originala. »Preizprašujem se o pomenu in uporabnosti knjige v klasični formi v dobi računalništva. Način podajanja informacij se je popolnoma spremenil,« razmišlja Oliver Pilić, ki je s knjigo kljub nevsebini hkrati ustvaril umetniško delo.

Kot dodaja Bučanova, se ob tem vsak sam preizprašuje in priznava, ali v sebi nosi katerega od demonskih sedmih grehov, ki peljejo svet v večno ponavljanje zgodovine, ki nas že pregovorno – navkljub zavedanju – ne nauči prav veliko. Svet se vrti naprej na vrtiljaku brez prestanka, spreminjajo se le njegovi potniki.

Pravzaprav nas šele grehi naredijo človeške, kar je sicer paradoks, ki pa ob ogledu razstave na gradu Zaprice mogoče vsaj za trenutek izgine. Do 15. septembra.