Otmar Črnilogar: človek mnogih talentov

»Govor je bil o ženski. ''Tebi je dobro, ko imaš dobro ženo,'' mi je nenadoma rekel, se naslonil nazaj in si prižgal cigareto, kar je bilo pri njem redko. ''Tudi jaz bi jo lahko imel,'' je dodal in se zazrl v kolobarje dima, ki niso in niso hoteli kvišku. Pritisk je bil dejansko nizek. ''Sicer pa, kaj ti bom pravil,'' je dodal čez čas, ''saj si to reč čisto dobro popisal''. – ''Aničku', je zavpil, ''prinesi mi tisto knjižico s kupa tam pri vzglavju, Deklici. Prepričan sem, da jo pozna,'' se mi je zarežal, ''saj mi pretakne vse, ko briše prah.'' – In res se je pri priči znašla na mizi pred nama posvaljkana knjižica, ki sem jo kot mlad pisatelj zagrešil v spomin na domačijo pri Žagarju, ko se tam še ni ugnezdil lastniški hudič. Otmar jo odpre na strani, zaznamovani z opomnikom, Gospod Mirko ali povest o slavčku. ''Dobro sem ga poznal, Mirka Sevška, saj si njega mislil, ali ne? Tole tvoje si preberem, kadar me tu notri preveč tišči. Je že tako, da skoraj vsak nosi v srcu svojo Beatrice, če je duhovnik, pa še bolj. Svet bolj malo ve za stigme duhovnika, ki se na zunaj ne vidijo. Apostol Pavel je govoril o 'trnu v mesu', a nihče ne ve, kaj je s tem mislil.'' ''Ali ti veš?'' ga vprašam. ''Nekaj si mislim, a koga naj to briga.'' /…/ Da, včasih je naneslo, da nama ni šlo vse skupaj, kot sva si zamislila. Otmar se je že takrat ukvarjal s prevajanjem Svetega pisma, njegova ljubezen so bile modrostne knjige, še posebej Jezus Sirah. Kar na lepem je vstal od mize in mi kaj prinesel, napisano na lističih. Ali ni lepo povedano, mi je govoril, ko je bral na glas. In nato sva njegov prevod primerjala s standardnim prevodom britanske svetopisemske družbe. Marsikaj je bilo pri Otmarju bolje, včasih pa tudi ne in to sem mu tudi povedal: ''Vi Vipavci ste bolj klepetavi, Gorenjec vsako besedo najprej stisne, preden jo pove.'' A Otmar tega ni rad slišal. ''Ti, ki vse veš,'' mi pravi, ''ali ti je znano, kako se kliče neki novi plevel, ki se je prijel tu na Primorskem? – Ljubljančan!'' ''Tega nisem vedel,'' mu priznam. ''No, zdaj veš.''« (str. 366–367)

To je zbornik 72 zapisov šestdeset avtorjev o duhovniku, klasičnemu filologu, prevajalcu in profesorju Otmarju Črnilogarju (1931–1999). V njem se slovenski javnosti, ki ga je za časa življenja komaj kaj poznala, razkrije kot ena najbolj samosvojih osebnosti v drugi polovici dvajsetega stoletja. Gornji odlomek je iz zapisa njegovega prijatelja Andreja Capudra. V knjigi pa je takih – berljivih in dragocenih – še veliko. Priporočam.