Kranj skozi oči Yulie Shmidt

Yulio Shmidt je vedno zanimalo veliko stvari hkrati. Ljudje jo poznajo po različnih vlogah v njenem življenju – od organizatorke porok do umetnice poslikave mehendi. Povsod pa jo zanimajo detajli – ti so del njenega osebnega, poslovnega in umetniškega življenja. Shmidtova trenutno razstavlja v Kranju.

Kranj – Avtorica razstave pravi, da jo je težko pričakovala že med nastajanjem del. Razloži: »To je moja prva razstava v življenju. O čem podobnem pred letom dni še nisem razmišljala. Do nje je prišlo nekako spontano in lahkotno, nastala je iz ljubezni do poslikave s kano, znane pod imenom mehendi, ki je sproščujoč del mojega življenja. Temu se je pridružila še pozornost do detajlov. Ornamentalistika, meditativno risanje mandal in elementi narave so osnova vsake slike, kjer pa se izraža tudi moja ljubezen do Kranja.« Yulia Shmidt je namreč po rodu Rusinja, ki v Sloveniji živi že dobrih 15 let. Pravi, da je na koncu Kranj – od vseh mest v Sloveniji, kjer je živela – najbolj prepoznala za svojega. Tako vsako razstavljeno delo poleg tega, da izraža avtoričino predanost detajlom, prikazuje posamezne prizore mesta, kamor se je Shmidtova po dveh letih ponovno vrnila. Z izjemo ene risbe vse predstavljajo njo. Nadaljuje, da jo je poslikava s kano oziroma mehendi (ali mehndi, kot tudi poimenujejo to staro umetnost telesne poslikave, ki izvira z indijske podceline) privlačila že dolgo. V Ljubljani se je udeležila delavnice tovrstnega risanja in pred kratkim se je odločila, da njeno platno postanejo tudi listi papirja. In tako je nastala razstava, ki si jo lahko ogledate v Cafe galeriji Pungert v Kranju. Je prodajna, na ogled pa do 13. avgusta.

Na enajstih razstavljenih delih najdemo preplet vzorcev slikanja s kano in mandale, ki jih avtorica kombinira s prizori iz Kranja. Prepoznamo njegove znamenitosti – hortikulturni vrt, rove, Mestni mačjak. Avtorica še doda, da je vesela, da je ob odprtju razstave vsak od povabljenih našel svojo najljubšo sliko in da si je vsaka slika našla gledalca – tako ve, da je z risbami dosegla svoj namen. Si je pa treba dejansko razstavljena dela pogledati od blizu, saj šele potem opazimo vse pikice in podrobnosti, ki tvorijo končno podobo, in razstava dobi širši pomen.