Bravo, Haupi

Člani športnega društva Gorenjski glas smo najbolj ponosni na to, da se z veseljem dobivamo ob torkih in sredah in na kolesu uživamo z vetrom v laseh. Ponosni smo tudi na to, da imamo v svojih vrstah častnega člana Janeza Zenija, ki je pri sedemdesetih letih kupil svoje prvo dirkalno kolo s »krivo balanco«, na Đura Ćulibrka, ki vsako leto prekolesari najmanj 25 tisoč kilometrov, ponosni smo na Miloša Božoviča, ki je pomagal vzgajati mlade kolesarje, tudi Jana Polanca. Vsake toliko časa si kdo od naših članov zada kakšen poseben cilj – in tudi na takšne podvige smo ponosni. Pred dvema letoma sta si Uroš Prevc in Miro Mikič zastavila, da z gorskimi kolesi prekolesarita znamenito tekmovanje okrog gorovja Sella Ronda, kjer v enem dnevu z gorskimi kolesi tekmovalci premagajo 4500 višinskih metrov in 86 kilometrov.

Letos smo ponosni na našega člana Mateja Hauptmana - Haupija, ki je 7. julija uspešno zaključil triatlonsko tekmovanje Ironman v Celovcu. V manj kot dvanajstih urah je preplaval 3800 metrov, se preoblekel, sedel na kolo in prekolesaril 180 kilometrov in nato obul tekaške copate ter pretekel še maratonsko razdaljo 42 kilometrov. Človek se vpraša, kako je mogoče ob šoloobveznih otrocih, ženi in zahtevni službi toliko trenirati, da ti uspe tak podvig. Pripravljenost na tak podvig vsekakor ne pride čez noč, ampak mora biti človek aktiven rekreativni športnik najmanj deset let, imeti mora podporo širše družine (vključeni so tudi babice in dedki) in predvsem močno voljo, da se mu ljubi vstati zgodaj zjutraj in obuti tekaške copate, kolesariti tudi v dežju ali ob sedmih zjutraj skočiti v bazen in plavati. Takšne cilje si lahko zastaviš samo nekajkrat v življenju, potem moraš za nekaj časa narediti premor, se regenerirati in zopet bolj posvetiti družini in mogoče kakšni razvadi. A kjer je volja tam, je tudi pot – so zapisali že mnogi in naš triatlonec Haupi to ve. »Plaval sem solidno, na kolesu sem se dobro počutil, čeprav sem doživel najprej sončno vreme, potem pa veter z neurjem in točo, teči sem začel presenetljivo dobro, a sem se po 25. kilometru ''zaletel v zid'' in potem sem samo s trmo prišel do cilja,« je komentiral svojo pot.

Mateju čestitam za pogum in voljo za vse dolge treninge, partnerki Anji pa za vso podporo. Anja je namreč tista, ki je Mateja prijavila na tekmovanje. Ne vem, ali ji je bilo potem kdaj žal, vem pa, da je to naredila iz ljubezni do Mateja, ker je vedela, da mu udeležba na takšnem tekmovanju veliko pomeni. Sam si najbrž ne bi upal storiti tega koraka, ker je vedel, koliko odrekanja in odsotnosti od doma to pomeni. Čestitam obema.