Byronova jama
ItalijArt (3)
Na spominski tabli nad prehodom v kamnitem zidu, skozi katerega nas pot popelje nad strmo skalnato obalo, od koder se vidi bližnji, za kopanje dokaj neprimeren morski zaliv s skrivnostno morsko jamo, piše: »Ta jama je bila navdih Lordu Byronu. Je spomin na nesmrtnega poeta, ki je kot drzen plavalec kljuboval morskim valovom med krajema Portovenere in Lerici.«
Jamo s spominsko tablo v slikovitem mestecu Portovenere na robu zaliva La Spezia bi lahko označil za iskrico, ki osvetljuje prisotnost angleških pesnikov iz obdobja romantike, tako imenovanih novih romantikov z začetka 19. stoletja, v tem delu Italije. Če so nekateri izmed pesnikov tja prihajali po sili razmer, so spet drugi tu bivali na lastno željo. Ob lordu Gordonu Byronu (1788–1824) bom v precep vzel še Percyja Shelleyja in Johna Keatsa. Vsi trije so umrli mladi, Byron v Grčiji, druga dva v Italiji. John Keats (1795–1821) je v Italijo prišel zaradi jetike v zadnjem stadiju. Umrl je v Rimu. Ker bolezni takrat še niso znali zdraviti, so bolnike pošiljali na blagi mediteranski zrak, ki naj bi jim pomagal, najbrž pa jim je le malenkost podaljšal življenje.
Percy Shelley (1792–1822) je z ženo Mary Shelley, tudi avtorico znamenite zgodbe o doktorju Frankensteinu, v zaliv La Spezia v kraj Lerici prišel v »prostovoljni eksil«. Tako kot se je zaradi nemoralnega življenja moral iz Anglije umakniti kontroverzni Byron, je bil na Otoku zaradi liberalnih nazorov in hedonističnega življenjskega sloga nezaželen tudi Shelley. Če je Byron bival v različnih mestih, v nekem obdobju tudi v Pisi, sta se Shellyja ustalila v mestu Lerici. Italija in lepi kraji ob morju so bili pesnikom navdih, tu so se družili, obiskovali pa so jih Angleži, ki so bili vplivni v literarnih krogih. Zaliv s tako imenovano Byronovo jamo je bilo bržkone tudi njihovo pogosto mesto srečevanj.
Romantika za romantike
Shelley se je leta 1822 s svojo ladjico Don Juan s še dvema sopotnikoma odpravil iz Lericeja na jug v Livorno. Ko se je ekipa vračala, jih je zajela nevihta in ladja se je prevrnila. Trojica je utonila, pesnikovo truplo pa je deset dni kasneje naplavilo v obalno mesto Viareggio. Bilo je razjedeno in neprepoznavno, zato so Shelleyja identificirali po njegovi obleki, odločilna pa naj bi bila knjiga pesmi prijatelja, takrat že pokojnega pesnika Keatsa. Zaradi takrat v Italiji uzakonjene karantene so utopljenca takoj zakopali kar na obali, po mesecu dni pa izkopali in kremirali. Kasneje so ga pokopali na protestantskem pokopališču v Rimu.
Romantična gibanja v družbi in tudi v literaturi, predvsem pesništvu, so bila v prvi polovici 19. stoletja v Evropi v vzponu, a so se razlikovala od tistih v Angliji. Če so se pisci na celini, kjer še niso bile izoblikovane nacionalne države, kot jih poznamo danes, ukvarjali predvsem z idejo naroda, so se v Angliji pesniki ukvarjali s čudesi narave in čustvi, kar je bilo v poeziji novo. Prav ideje narodne zavesti je angleške romantike dodatno privlačila. Byron je leta 1823 odšel v Grčijo, kjer je tudi s finančno pomočjo (bil je namreč precej bogat) in osebno sodeloval v tako imenovani grški revoluciji in njihovi osvobodilni vojni izpod Turkov.
Sredozemlje in Italija sta že v preteklosti s svojo kulturo in krajino privabljala velika imena svetovne umetnosti. In nekateri so tam tudi za vedno ostali.
(Nadaljevanje prihodnjič)