Iz mnogih dežel

»Na enem svojih obiskov sem očetu Tonetu omenil, da so v Združenih državah ljudje, tudi člani kongresa v Washingtonu, ki jih motijo tujci in nedržavljani, in da bi nekateri radi deportirali vse tiste, ki so se rodili v tujini in nimajo dokumentov o naturalizaciji, drugi pa bi radi sprejeli zakone o tem, da se morajo vsi nedržavljani registrirati in dati svoje prstne odtise. 'Taku?' je rekel stari tujec ob kuhinjskem oknu. Nekaj minut je molčal, kadil, gledal skozi okno. Potem se je zahehetal in rekel: 'Dokumenti, dokumenti! Bog je dal ribam svobodo v morju in jezerih in rekah in pticam na vsej zemlji, od človeka pa vedno kdo hoče kakšen dokument.' Nasmehnil se je in zmajal z glavo … A naj vam povem, kaj naredite: vse tiste ljudi pripeljite sem prvega v mesecu, kateri koli mesec in kdor koli že so, in pokazal jim bom svoj ameriški dokument, ki pravi, da sem dobro delal in naredil, kar se je pričakovalo od mene. Za ta dokument nisem prosil. Nisem plačal zanj; Boštjančiču ali Bostonu ni bilo treba uporabiti svojih zvez, da bi mi ga priskrbel. Delal sem, dokler nisem naredil dovolj za človeško življenje, in Amerika mi daje ta dokument vsak mesec zadnjih petindvajset let ... Povejte tistim ljudem, kdor koli že so, naj pridejo k meni domov in jim bom pokazal ... Toda če hočejo, da se registriram ali – kako ste že rekli – dam prstne odtise, in če se bodo potem bolje počutili, bom to seveda naredil, tudi če bom za to moral iz hiše ...' Spet je umolknil, sedel in vlekel svojo pipo in gledal ven na dvorišče, kjer je lastovka sedla na vejo drevesa v bližini okna. Nato se je oče Tone spet zahehetal: 'Glej jo! Pravijo ji ameriška lastovka; zakaj je ameriška? Si je priskrbela dokumente? Je registrirana? Poslušajte – v Ajdovcu na Dolenjskem sem videl lastovke, ki niso bile nič drugačne.' Res dobre volje je spet izbruhnil v hehet. In nato: 'Lastovka je lastovka, človek je človek, al' ne?'« (str. 188–189)

Lastovke kot migrantke, ljudje kot migranti, ni čudno, da so te lastovke prišle tudi na naslovnico te knjige. Ameriški pisatelj Louis Adamič (1898–1951), ki je v Ameriko emigriral iz Praproč pri Grosupljem, je v tej knjigi, ki je prvič izšla leta 1940, portretiral dvajset priseljencev in priseljenskih skupnosti različnih narodnosti, »skozi življenjske zgodbe razčlenjuje asimilacijske procese in odtujitev«. Gornji odlomek pa je iz portreta upokojenega dolenjskega delavca Toneta, ki najraje sedi ob oknu, socialno varnost pa mu zagotavlja »dokument« – ček pokojninskega sklada …