Henry David Thoreau, Hoja, prevedla Anja Radaljac, UMco, Ljubljana, 2019, 113 strani

H. D. Thoreau in njegova Hoja

»Rad bi zastavil besedo za naravo, za absolutno svobodo in divjino, ki se kaže v nasprotju s svobodo in kulturo, ki sta le civilni, da bi človeka obravnaval kot prebivalca ali del ali košček narave, ne kot člana družbe … Jaz, ki ne morem niti en dan ostati notri, ne da bi nekoliko zarjavel, sem se, ko sem si kdaj ob enajstih ali štirih popoldan, prepozno, da bi še lahko popravil dan, ko so se nočne sence že začele mešati s sončno svetlobo, ukradel čas za hojo, počutil, kot da sem storil nekakšen greh, za katerega bi se moral kesati; priznam, da sem osupel ob moči vzdržljivosti – da sploh ne omenjam moralne neobčutljivosti – svojih sosedov, ki se tedne, mesece, da, celo leta, za ves dan zapirajo v svoje trgovine in pisarne. Ne vem, iz kakšne snovi so, da lahko ob treh popoldan sedijo tamkaj, kakor da bi bila ura tri zjutraj … Toda hoja, o kakršni govorim, nima nič opraviti z rekreacijo, kakor se temu reče, kakor bolnik vzame zdravilo ob določeni uri, kakor dvigovanje uteži ali stolov, temveč je sama po sebi podvig in dogodivščina dneva. Če bi radi telovadili, poiščite vrelce življenja. Pomislite na človeka, ki v dobro svojega zdravja dviguje uteži, medtem ko ti vrelci brbotajo na oddaljenih pašnikih, ki jih ni nikoli iskal. Poleg tega morate hoditi kot kamela, za katero pravijo, da je edina žival, ki med hojo premišljuje. Ko je popotnik prosil Wordsworthovo služabnico, naj mu razkaže študijsko sobo njegovega gospodarja, je odgovorila: 'Tukaj je njegova knjižnica, toda njegova študijska soba je na prostem.'« (str. 7, 13, 17)

Ta drobna, a dragocena knjižica je slavospev hoji. Pa ne (samo) tisti hoji, ki jo najbolj slavimo danes in je namenjena predvsem rekreaciji. Gre bolj za hojo, ki je namenjena meditaciji. Hoji, ki je take vrste, da lahko med njo premišljuješ. Vsi drugi načini športne rekreacije – tak je že hojin hitrejši brat tek, da ne govorimo o kakšnem tenisu ali plesu – so takšni, da zahtevajo zase več miselne pozornosti. Med hojo pa je misel najbolj svobodna in sama sebi namenjena. Thoreau je svoj esej (Walking) napisal leta 1862, ko je bilo tudi v evropski naravi, še bolj pa v ameriški, veliko divjine in divjosti, poudarjal je, da je prava, tako rekoč sveta hoja tista, ki poteka v divjini, »da se v divjosti skriva ohranitev Sveta«. Poldrugo stoletje pozneje je v neposredni bližini naših bivališč take divjine komaj še kaj. Zato je najbrž nujno, da v možna območja za hojo, kakor jo uči Thoreau, pritegnemo tudi »podivjano« urbanizirano krajino …