Škofja Loka s porečjem Sore

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (206)

Nemški cesar Oton II. je Škofjo Loko z okolico izročil v trajno last brižinski (freisinški) škofiji. To potrjuje prva ohranjena podelilna listina z datumom 30. 6. 973. Listino, v kateri je omenjena Škofja Loka z okolico, sedaj hrani bavarski arhiv v Münchnu, kopijo pa imajo tudi v Loškem muzeju. V tej listini je prvič omenjena tudi Kranjska. Pojma Kranjska in Kranjci sta vse do 19. stoletja predstavljala najbolj uveljavljeni oznaki za Slovenijo in Slovence.

Na Kranjskem je tedaj nastalo dvojno veliko gospostvo, ki je obstalo do konca 18. stoletja. Loško in blejsko posestvo sta bili v posesti freisinških in briksenških škofov. Freisinška škofija je že leta 880 pridobila posestva na južnem Koroškem v Rožni dolini. Njen vpliv se je razširil prek Ljubelja na Gorenjsko. Nemški cesar Oto II. je daroval freisinškemu škofu Abrahamu precej obsežno zemljišče v loški okolici, večinoma porečje Selške Sore. A čez nekaj desetletij so škofje svojo posest tako razširili, da je obsegala ves svet, po katerem se stekajo vode v reko Soro, in tudi ravnino ob desnih pritokih reke Save od Krope pa do Mavčič, torej praktično vse gorenjske pokrajine med Idrijo, Radovljico in Bohinjem. Onstran Save so si leta 1274 pridobili le vas Okroglo. Vse to se je imenovalo loško gospostvo.

Loški škofje niso bili le gospodarji zemljišč, gozdov in voda, ampak tudi pravi vladarji in najvišji sodniki svojim podložnikom. Ko je deželica prešla v last bavarske škofije, je bila zelo skromno obljudena. Na njej je bilo le nekaj majhnih slovenskih naselbin: Suha, Žabnica, Selca, Praše, Breg. Zato so začeli škofje zgodaj, deloma že leta 1030, posebno pa v 12. stoletju tu naseljevati Nemce. Na lepo rodovitno ravan med Kranjem in Loko so privedli svoje bavarske rojake in ta kraj imenovali »županstvo Bavarcev«. Tu so zasnovali več nemških vasi: Veitingen (Bitnje), Dorfern (Dorfarje), Emern (Virmaše), Oberaern (Zgornje Virmaše), Burgstall (Puštal). Ob desnem bregu Sore, po hribih od Poljan do Loke, so škofje naselili Korošce in kraj imenovali »koroško županstvo«. To ne pomeni, da je šlo za ponemčevanje, saj so bili koroški priseljenci verjetno Slovenci. To dokazujejo njihova slovanska osebna imena (Svetec, Svobodin, Valkun in drugi).

Nasprotno pa naj bi v samotne in gozdne kraje okoli sedanje Sorice škof Emihon leta 1283 naselil nemške Tirolce iz Pustriške doline. Te nemške naselbine sicer sredi slovenske okolice niso »preživele«. Prebivalci so se skozi stoletja počasi poslovenili. Valvasor je zapisal, da so v njegovem času (leta 1680) ljudje v Bitnjah govorili čudno slovensko-nemško mešanico. Kot primer navaja naslednji stavek: Nim du mreža, ich die puša, wermer tiča fangen (Vzemi ti mrežo, jaz pa puško, bova ptiče lovila).

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Radovljici se je 1. 7. 1811 rodil podjetnik Primož Hudovernik. Leta 1857 je kupil Tovarno za izdelovanje prešitih odej v Kranju. Šestnajst let je bil direktor Kranjske hranilnice.

V Cerkljah na Gorenjskem se je 1. 7. 1858 rodil gledališki igralec in režiser, utemeljitelj umetniškega gledališča na Slovenskem Ignacij Borštnik.

V Hrastjah pri Kranju se je 1. 7. 1885 rodil politik Janez Brodar. Bil je odločen nasprotnik kmečko-delavskega gibanja. Po prvi svetovni vojni je bil dvajset let poslanec SLS in senator.

V Zavrhu pod Šmarno goro se je 6. 7. 1845 rodil slovenski planinski organizator, glasbenik in duhovnik Jakob Aljaž. Bil je župnik na Dovjem. Odkupil je vrh Triglava in na njem postavil stolp, da bi tako označil, da gre za slovensko goro.