Agata

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. julij 2019 / 21:29  

Življenja za eno debelo knjigo, 2. del

»Če kaj, ded ni nikoli ''jedel pogrete juhe''! V času, ko je bil sam z dvema majhnima otrokoma, se mu je ponudila neka malo starejša ženska iz sosednje vasi, ki tudi ni imela kam, da mu pride za gospodinjo. A je vroča kri naredila svoje. Še preden se je Anica vrnila, sta se rodila dvojčka. Ko je Anica videla, da oba njena otroka rečeta Marinki mama, se je obrnila in šla ter se vrgla pod vlak. Očitno se ji ni več zdelo vredno živeti.

Marinka je bila, četudi preprosta in neizobražena ženska, zelo podjetna. Z dedom sta popravila hišo, napeljala vodo, elektriko, uredila podstrešje, kjer so potem spali otroci. Le eno grdo navado je imela: žvečila je tobak in preklinjala kot furman! Kadar ni bilo takoj po njeno, je delo pustila na pol dokončano ter se lotila naslednjega. Ni dobro prenesla počasnosti. Vse, česar se je lotila, je moralo biti hitro narejeno. V nedeljo, ko so šli k maši, je takoj po svetem obhajilu vstala in šla domov. Menda zato, ker se je obred preveč vlekel, ona pa je imela še toliko opravkov. Dolgih zim z veliko snega ni marala. Obsojena je bila na gibanje med kuhinjo in hišo, štiri stene pa so jo panično utesnjevale. Ljudje, ki so jo vlačili po zobeh, so povedali, da jo je ded ''obrajtal'' tudi zato, ker ga je v postelji prisilila, da je bila ona zgoraj, on pa spodaj.

Agata ob teh bolj intimnih utrinkih doda: »Verjamem govoricam tudi zato, ker bi se, če bi pristala na spodaj, počutila preveč utesnjeno. Če so bili otroci pridni, jih je zmeraj nagradila z melisnicami ali bomboni iz požganega sladkorja, ki jih je sama naredila. Pomembne so ji bile delovne navade, zato so imeli otroci v šoli nemalo težav. Vtepla jim je v buče, da za knjigami sedijo le lenuhi. Da bi ji ustregli, so šolske torbe z veseljem vrgli za peč, kjer so jih naslednje jutro spet pobrali, ko so šli k pouku.

Nekoč se je Marinka pri kosilu obrnila k dedu in mu povedala, da se ji ne ljubi več živeti. Da je doživela vse, kar je bilo kaj vredno. Ded se je zasmejal, prepričan, da se šali. Pa se ni. Ponoči se je izmuznila na kozolec in se tam obesila. Njena smrt ga je zelo prizadela. Nanjo je bil precej navezan, saj mu je bilo pisano na kožo, da je tudi njega komandirala kot otroke. Ata mi je povedal, da so ga velikokrat zalotili, ko je z vrvjo hodil okoli kozolca, prepričan, da mu manjka le za črtico poguma, pa se bo obesil tudi sam. A tiste črtice na srečo ni našel.

Ded je moral skrbeti za Aničinega otroka, za mojega očeta Martina ter za oba dvojčka, Roka in Florjana. Ni jih znal trdo prijeti, zato so ga imeli za norca. Namesto da bi mu pomagali pri delu, so se raje potepali po vasi. Namesto da bi se ukvarjal z njimi, je raje molil. Zdelo se mu je, da bi brez te molitve šla Marinka v pekel, ker je položila roko nase.

Še dobro, da se takšni izgubljeni moški ženskam smilijo. Na vasi se je odpirala trgovina z živili (štacuna). Med prodajalkami je bila ena, ki ji je bil ded všeč. To mu je nekoč, ko je prišel po štruco črnega kruha, tudi povedala. Ded jo je menda samo premeril s pogledom od vrha do tal in jo vprašal, kdaj bi se preselila k njemu. Češ da je že toliko star, da nima več časa za snubljenje in podobne traparije. Marija je svoje skromno imetje pripeljala še isti dan, a pod večer. Za družino je postala dragocena tudi zato, ker je imela avto in šoferski izpit. Prav fičko je bil tisti, ki je mojemu očetu rešil življenje, ko ga je opikal roj sršenov. Marija je, ko smo ji pritekli povedat, kaj se je zgodilo, zaklenila trgovino, sedla v avto, odbrzela do jase za hišo, pobrala otroka, ga naložila v avto in v zadnjih trenutkih, preden bi se zadušil, parkirala pred zdravstvenim domom.

Vsi so jo trepljali po ramenih, bila je zelo vesela in ponosna, da je Martinu rešila življenje. Zanimivo je, da so to dejanje ''videle'' v svojih kartah tudi vedeževalke, ki jih je redno obiskovala. Ena od njih ji je že pred leti omenila, da ji bo ''ponudil zavetje'' starejši gospod, in samo zato se je preselila k dedu, ker je verjela, da ji bo prinesel srečo. Žal pa se v kartah ni razkrilo, da bo apnenica smrtonosna za enega od dvojčkov. Ko je padel vanjo, so ga našli šele po enem dnevu in mu ni bilo več pomoči. Ded je obvestil tudi Marinkine sorodnike, a se nikomur ni zdelo vredno, da bi prišel na pogreb.

Kot mi je povedal ata, so potem leta do njegove poroke tekla mirno in brez pretresov. Ded in Marija sta bila velika prijatelja. Do otrok sta bila stroga, a več kot toliko ju niso ubogali, saj so odraščali in so imeli svojo pamet. So se pa vsi po vrsti izučili vsaj poklica, ker ''teličkov'' pa nihče ne bi želel zaposliti.

Oče Martin je spoznal prvo ženo na vlaku. Skupaj sta se vozila v Ljubljano, v šolo. To je bila lepa, najstniška ljubezen, čista in nedolžna. Do skrivne poroke pri devetnajstih letih nista imela intimnih odnosov. Žal pa njeni starši za hčerkino ljubezen niso imeli niti najmanjšega razumevanja. Najprej so jo zaklenili v sobo, prepričani, da jih bo ubogala in se z mojim očetom ne bo več družila, a jim je ušla skozi okno. Starši so jo lovili vsepovsod. Končno so jo našli v neki restavraciji, kjer je delala kot pomivalka posode. Odvlekli so jo s seboj. Ušla jim je še enkrat, a takrat dokončno: vrgla se je pod vlak, ker je bila prepričana, da njena ljubezen z mojim očetom nima prihodnosti.

Oče je kar nekaj let žaloval za njo. Vdal se je tudi pijači. Ponoči ni mogel spati, pa si je pomagal s slivovko. V kadrovski službi se je zaposlila Sonja, novopečena diplomantka Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Moj oče ji je padel v oči. Pritegnila jo je žalost, ki je bila zarisana na njegovem obrazu. Kar precej se je morala namučiti, da jo je končno opazil. Skoraj leto dni sta prijateljevala, šele potem je prišla ljubezen. Že ko je bila moja mami noseča, je oče zahteval, da bo pri porodu zraven. Takrat to še ni bilo v navadi, a so mu željo vseeno uresničili. Vez med menoj in njim je bila zato še močnejša.

Čez tri leta se je rodila še sestrica. Žal so pri porodu nastopile težave. Diagnoza cerebralna paraliza je moje starše zelo prizadela. Bojim se, da sta se zaradi težav, ki sta jih imela s sestro, med seboj tudi precej odtujila. Mama se ni več smejala, ata pa je hodil po stanovanju neprespan, večno utrujen in tudi zadirčen. Moram reči, da sestrice nisem marala. Želela sem si, da bi umrla. Želja se mi je čez šest let izpolnila. Še danes se včasih žrem, ko pomislim, kaj se mi je kot majhnemu otroku motalo po glavi.

Bila sem v petem razredu, ko je mama pospravila kovčke in odšla z drugim. Tudi očetovih besed, da bi raje videl, da bi umrla, ne bom nikoli pozabila.

Mislim, da ni bila le sestrina smrt tista, ki je povzročila razdor med njima. Odtujila sta se tudi zato, ker je bil oče ''le'' navaden delavec brez kakršnekoli ambicije, da zleze še kam više, mama pa je hrepenela po vedno novih in novih intelektualnih priložnostih. Ne rečem, saj je njen Jani zelo dober človek, vseeno pa ji ne morem odpustiti, da je očeta ranila v dno srca.«

(Konec)