Kovinarsko kočo v Krmi so planinci postavili pred šestdesetimi leti.

Šestdeset let Kovinarske koče

Sredi meseca bo minilo natanko šestdeset let, kar so po treh mesecih prostovoljnega dela planincev v Krmi odprli planinsko kočo, ki so jo v čast gorenjskim kovinarjem poimenovali Kovinarska koča.

»Ko je gradnja stekla, je vse završalo, vso so o tem govorili. S Koroške Bele v Krmo so vozili tovornjaki z materialom, na njem pa kolesa delavcev planincev, s katerimi so se zvečer vračali domov.«

»Z velikim spoštovanjem in občudovanjem smo pregledovali zgodovino gradnje Kovinarske koče. Na usta se mi je večkrat prikradel hudomušen nasmeh. Kako so ti vrli možje pred šestdesetimi leti zagrabili ...« je konec maja, ko so v Krmi pripravili slovesnost ob obletnici koče, dejala Olga Oven, predsednica Planinskega društva Javornik - Koroška Bela.

»V arhivu smo našli fotografijo iz sredine marca 1959, kjer si pobudniki izgradnje še ogledujejo dolino Krma in iščejo primerno lokacijo postavitve nove koče, saj se je pokazala priložnost, da društvo po zmerni ceni odkupi gradbeni material porušenega Zoisovega gradu na Slovenskem Javorniku. Tristo šestdeset let stara graščina se je morala umakniti razvoju jeseniškega železarstva, planinci pa so takoj izkoristili priložnost ter očistili in pripravili še uporaben material ter ga zvozili v dolino Krma,« je pojasnila začetke gradnje planinske postojanke. Zemljišče jim je odstopilo oziroma za simbolično odškodnino prodalo Gozdno gospodarstvo Bled in sredi aprila 1959 je že stekla gradnja, je povedala.

»Sto petindvajset delavcev planincev je opravilo vsaj pet tisoč ur prostovoljnega dela in v dobrih treh mesecih so postavili novo kočo. To je zavidljiv podatek tudi za današnje, mnogo bolj mehanizirane čase.«

Kočo so v čast jeseniških in gorenjskih kovinarjev poimenovali Kovinarska koča. »Najbolj občudujoče iz teh časov pa je vedenje, s kakšnim zanosom in navdušenjem so se lotevali izzivov. Vse je bilo mogoče, vse se je dalo dogovoriti, delo za širšo družbeno skupnost je bilo cenjeno in spoštovano. Ko je gradnja stekla, je vse završalo, vso so o tem govorili. S Koroške Bele v Krmo so vozili tovornjaki z materialom, na njem pa kolesa delavcev planincev, s katerimi so se zvečer vračali domov.«

Odprtje koče je bilo 19. julija 1959. Vesel dogodke je sovpadal z devetdesetletnico takratne Železarne Jesenice, s katero je bilo planinsko društvo tesno povezano. »Seveda, skoraj vsi planinci so bili ''fabrčani'' in v tistih časih je bila železarna zelo razumevajoča, danes bi rekli družbeno odgovorna. Na skali pred kočo je pritrjena spominska plošča, ki spominja na ta dan.«

V naslednjih letih so dodali še prizidek za gostinski del in sanitarije. Do leta 2008 je koča uporabljala vodno zajetje pod Debelo pečjo, tako za oskrbo z vodo kot tudi kot pogonski vir turbine za proizvodnjo električne energije, nekaj energije so ustvarile tudi solarne celice. Ker pa ni bil nobeden od obstoječih energetskih virov stabilen in zadosten, so leta 2007 pristopili k veliki prostovoljski akciji in s podporo Občine Kranjska Gora, Elektra Gorenjska, Fundacije za šport in drugih podpornikov do koče pripeljali električno in vodovodno napeljavo, je razvoj opisala predsednica Olga Oven.

»Ves ta čas pa je nad nami visela skrb zaradi neurejene lastniške dokumentacije. V arhivih smo našli zapis, kako so se v tistih časih gradili objekti skupnega dobrega – nekateri od vas se tega še spominjate: mi kar zgradimo, potem bomo pa urejali papirje. Področje doline Krma in s tem tudi parcela, na kateri stoji Kovinarska koča, je ob denacionalizaciji leta 1991 pripadlo cerkvi. Dolgih 25 let smo se borili, da bi uredili lastništvo Kovinarske koče. Pri tem so nam razumevajoče pomagali tudi Občina Gorje in Upravna enota Radovljica ter druge državne institucije. Leta 2017 smo to zgodbo zaključili s tem, da smo kočo odkupili.«

Pred planinci so seveda že novi izzivi. Že snujejo načrte za prenovo koče, predvsem s funkcionalnega, energetsko in ekološko ustreznega vidika; zunanjost koče, poudarjajo, pa naj bi bila prilagojena okolju, v katero je umeščena – v pravljično dolino Krma in s tem v Triglavski narodni park.