Razred vozačev
Minilo je šestdeset let, kar je maturiral 4. a na Ekonomski srednji šoli Kranj (1955–1959). Srečali smo se v Gostilni Marinšek in se dogovorili, da se bomo odslej dobivali vsako leto.
Dopoldne smo im–eli pouk že zato, ker so nas za Ekonomsko srednjo šolo Kranj nabrali od najdlje, z Jesenic, iz Radovljice, Tržiča, Žirovnice – ti so bili vezani na vlak; in »avtobusarje« iz Preddvora, z Jezerskega, iz naselij proti Škofji Loki in z bližnjega in daljnega obrobja Kranja. Dopoldne so še bile pogoste zveze, popoldne in pod večer jih pa ni bilo veliko. No, tisti, ki nam je bilo usojeno le kolo, smo imeli več možnosti. Toda vedno sem si želela, da bi bila med našimi Jeseničani, kajti vse je kazalo, da se imajo najlepše: vedno so prihajali sem čez kranjski most vsi nasmejani.
V začetku nas je bilo v razredu okrog 35, potem smo se pa kmalu »osuli«: kar precej jih je v svojo sredo pritegnila kranjska trgovina. Hitreje in lažje so prišli do kruha. V letniku 1958/1959 nas je ostalo 29. Štiri leta smo se tako spopadali z osnovami knjigovodstva, gospodarske matematike, statistike, politične ekonomije, prava, z blagoznanstvom, stenografijo, strojepisjem, nemščino in še čim. Slovenščino nas je učil prof. Vilko Rus, starosta kranjskih profesorjev, ki nam je natresel toliko zanimivih zgodbic in podrobnosti o Prešernu, Vodniku in vseh drugih piscih, da bi ga človek lahko poslušal v nedogled. Zanimiv je bil prof. Ciril Jezeršek, ki je svojo zgodovino in zemljepis znal na pamet. Nobenih učbenikov ni bilo. Zapiske smo si delali po nareku. Pa smo vse težave prebrodili. Tudi z dobro voljo.
Štirje sošolci so študij nadaljevali na ekonomski fakulteti in postali uspešni diplomirani ekonomisti.
Od 1955. do 1959. leta so bila težka povojna leta, ko je vsega primanjkovalo. Naš ravnatelj prof. France Ažman je bil pameten mož. Ko je videl, da večinoma prihajamo iz skromnih domov, kjer ni denarja za lepe obleke, je za vse zahteval halje. Da ne bo slabega počutja, izstopanja posameznikov. Mislim, da nisem bila edina, ki sem štiri leta nosila eno volneno krilo. A obetali so se nam boljši časi. Gorenjsko gospodarstvo je komaj čakalo na nove ekonomske tehnike za komerciale, računovodstva in podobno. Vsi smo imeli že vnaprej dogovorjene službe. Največ so nas pobrale banke, jeseniška železarna in kranjska Sava. Tudi obvezna praksa v trgovinah, tovarnah in drugih podjetjih ni bila problem. Danes so pa drugačni, težji časi za iskanje zaposlitve.
Vedno sem govorila, da smo dober letnik. Dolgo smo se dobro držali, zdaj se nam pa že kopičijo debele zdravniške mape. Vsi smo že upokojeni, šest sošolcev je že pokrila zemlja in vse profesorje. Zadnji je odšel to pomlad prof. Franc Grims, ki je poleg prof. Warszakove tudi predaval nemščino.
Za šestdeseto obletnico smo se tako 7. junija letos srečali v Naklem pri Marinšku. Sem se radi vračamo, ker je to nekako srednja točka vseh nekdanjih vozačev. Odslej se bomo dobili vsako leto. Si imamo kar veliko povedati. Če drugega ne, pa o zdravju. Tem nam ne zmanjka.