Nova knjiga o Gregorju Voglarju
Izšla je vsebinsko in slikovno bogata knjiga Doktor Gregor Voglar, zdravnik na dvoru ruskega carja Petra I. Velikega, ki jo je zasnoval, uredil in prispeval vanjo kar nekaj besedil Jurij Kurillo, bogatijo pa jo tudi prispevki še drugih uglednih avtorjev. Gre za novo, poglobljeno, z novejšimi spoznanji obogateno delo, postavljeno v širši kontekst splošnih političnih kot ožjih medicinskih razmer časa, v katerem je živel in deloval Gregor Voglar (1651–1717), rojen v Naklem.
Urednik najnovejšega knjižnega dela o Gregorju Voglarju je prav tako zdravnik Jurij Kurillo, specialist pediater. Leta 1998 je za uspešno življenjsko delo na področju pediatrije, poljudnoznanstveno pisanje in fotografijo prejel priznanje dr. Gregorja Voglarja de Wieseneck, ki mu ga je podelilo Gorenjsko zdravniško društvo. Začelo ga je zanimati, kdo je bil Gregor Voglar, prebiral je članke o njem in knjižico dr. Marjana Drnovška Nakljanec Gregor Voglar ... »Prišel sem na zamisel, da obogatimo Voglarjevo življenje z novimi spoznanji, ki jih je kar precej. Zraven sem želel rojaka, zdravnika, zdomca postaviti širše v prostor in čas, v katerem je živel,« je Kurillo dejal ob predstavitvi v Naklem.
Kurillo je opisal Voglarjevo življenje v besedilu Od naklanske kmečke hišice do moskovskih kremeljskih palač, kar simbolizira tudi naslovnica knjige, ki jo je oblikovala Nataša Villone. Prispeval je poglavja Evropski človek in medicina v stoletjih, Puščanje krvi – od venesekcije do pijavk ter Usodni valovi kuge. Kajti tudi Voglar se je kot zdravnik spoprijemal s takratno »šibo božjo« – kugo. »Očitno pa je bilo njegovo delovanje, ko se je bolezen širila v naše kraje, dokaj učinkovito, saj naj bi tudi zato dobil priporočilo habsburških oblasti za odhod v Rusijo,« je pojasnil Kurillo in opozoril, da kuga ni samo bolezen preteklosti.
Profesorica zgodovine Ljuba Brajnik je predstavila Evropo v 17. stoletju in carja Petra I. Aleksejeviča Romanova – Velikega. Gregor Voglar se je rodil na Kranjskem, eni od habsburških dednih dežel, in sredi stoletja, znanega po burnih spremembah v politični in gospodarski strukturi severnih evropskih dežel, kot v knjigi natančno pojasni Brajnikova. Doktor znanosti, zgodovinar, rusist in teolog Simon Malmenvall je prispeval besedilo Religija; pravoslavna cerkev in zahodni (katoliški) vplivi Rusije od sredine 17. do začetka 18. stoletja. Rodoslovec Peter Kuhar pa predstavi Voglarjevo družinsko drevo.
Življenjska pot je v knjigi podrobno zajeta, zato samo nekaj poudarkov. Gregor Voglar se je rodil v domnevno kar premožni kmečki družini kot drugi od šestih otrok. Šolal naj bi se za duhovnika, takšna je bila očetova želja, a se je odločil za medicino, ki jo je zaključil v Rimu. Žena Marija mu je rodila hčerki, obe sta mladi umrli. Kot zdravnik se je zelo uveljavil, zato so ga priporočili za službo v Moskvo. Večkrat naj bi pomagal tudi carju Petru. Leta 1716 naj bi se vrnil v Naklo, leto zatem je umrl v Kranju. Med novimi dognanji je denimo ta, da med njegovimi spremljevalci na poti v Rusijo ni bilo njegove žene, pač pa njegov nečak Nikolaj Šimnovec, ki je bil kasneje kar pomemben diplomatski sel med Moskvo in Dunajem ...
Voglar je kot zdravnik spoznal, kako pomembna je za zdravje ljudi higiena, predvsem pa neoporečna pitna voda. O tem v poglavju Dragocena voda piše župan Občine Naklo Ivan Meglič, inženir gradbeništva. Lotil se je pregleda razvoja vodovodnega omrežja na območju Naklega. Voglar je v oporoki zapisal pet tisoč goldinarjev za zgraditev dveh vodnjakov v Naklem s tekočo vodo iz Udin boršta (v Naklem od 2002 stoji vodnjak v spomin). Župan Meglič je imel tudi sicer posluh za izid knjige, ta bo za občinsko protokolarno darilo.