Med možnarji, praški, zelmi in čudežnimi napoji

V starem mestnem jedru Radovljice so odprli Muzej lekarništva in alkimije. V njem je zbranih več kot dva tisoč predmetov s področja lekarništva, farmacije, zeliščarstva, vračarstva, alkimije in medicine, ki ponujajo pogled v skrivnostni svet zdravilstva.

Prejšnji konec tedna je v Radovljici v starem mestnem jedru vrata odprl novi zasebni muzej, Muzej lekarništva in alkimije, ki ga je v stavbi, kjer so pred leti domovale šolske sestre, uredil farmacevt Milan Plešec.

Obiskovalcem ponuja vpo­gled v minuli dve tisočletji svetovne farmacije, posebej pa se osredotoča na njen razvoj na slovenskem ozemlju. V njem je zbranih več kot dva tisoč predmetov s področja lekarništva, zdravilstva, farmacije, zeliščarstva, vračarstva in medicine. V muzeju je na ogled oprema lekarn iz 18. in 19. stoletja, zbirka italijanskih in španskih alborelov – okrašenih keramičnih posod za shranjevanje zdravil, lekarniški in alkimistični laboratorij, tehtnice in uteži. V zbirki je tudi trideset farmacevtskih knjig, izdanih med 15. in 19. stoletjem, ter etnološka zbirka ljudskega zdravilstva na našem ozemlju. Posebno pozornost so namenili zbirki možnarjev, ki jih imajo okoli dvesto. »To najstarejše farmacevtsko orodje smo želeli natančneje predstaviti, saj gre za predmet, ki se je vedno prilagajal umetniškemu okusu in obdobju nastanka; na ogled je v številnih izvedbah, od kamnitih, lesenih, bronastih, železnih in steklenih do najnovejših porcelanastih, ki se občasno še uporabljajo v lekarništvu,« je pojasnil Milan Plešec.

Gospod Plešec je eksponate zbiral več kot trideset let. »Kot farmacevt sem občutil pomakanje zgodovinskega spomina o farmaciji in medicini; pri nas na tem področju razen manjših zbirk ni bilo nobenega muzeja. Obiskal sem zanimiv farmacevtski muzej v Nemčiji in se zgledoval po njem; tudi naš muzej tako obsega zelo široko področje, od botanike, kemije in zeliščarstva do alkimije, magije, ljudske umetnosti in obrti,« je povedal na slovesnosti ob odprtju. »Predmete s teh področij sem začel zbirati, da bi predstavil celotno dvatisočletno zgodovino farmacije in zdravilstva – s poudarkom na območju Slovenije, kjer pa je žal ohranjenih le malo predmetov. Veliko sem jih zato dobil v tujini; na avkcijah, v starinarnicah, pri zbiralcih. Seveda bo potrebnega še veliko dela, da zbirko dopolnimo in še bolj strokovno obdelamo, a smo se odločili, da muzej odpremo in upamo na čim boljši obisk.«

Kot je v nagovoru poudaril Pleščev nekdanji profesor dr. Franc Kozjek, so predmeti v muzeju natančno urejeni in dokumentirani, kar daje zbirki še večjo vrednost. Predvsem pa, poudarja Kozjek, v muzeju začutimo duh lekarništva, celo duh čarovništva, ko stopamo skozi bogato opremljene muzejske prostore.

Muzej vodi lastnikova hči Ana Plešec. »Zdi se mi, da je Radovljica v zadnjih letih postala pravo mesto muzejev in kulture. Zato pričakujemo, da bo obiskovalcem všeč tudi to, kar smo ustvarili v našem muzeju. Vsakemu prostoru smo se resnično posvetili, ogromno je detajlov; verjamem, da prav vsak v njem lahko najde nekaj, kar mu je posebej pri srcu.«

Ani Plešec je, če že mora izbirati, najbolj pri srcu prostor, v katerega so postavili alkimistični laboratorij. »Obiskovalcem bi radi pokazali, da alkimija ni nekakšno čaranje kar tako, ampak da gre za prakso, ki temelji na empiriji, znanju in mistiki. Alkimisti so s svojim znanjem ogromno prispevali k farmacevtski znanosti, med drugim z izboljšavami kemijskih postopkov, kakršni so ekstrakcija, sublimacija in kristalizacija. Občudovanja vredno je tudi to, da so vse svoje življenje posvetili dolgotrajnim raziskovanjem, da bi odkrili zdravilo za vse bolezni in se trudili izpolniti še danes nedosegljivo željo po čudežnem napoju večne mladosti.«

Pleščevi muzejski izkušnji dodajajo ponudbo iz muzejske lekarne, to so zeliščni izdelki in kozmetika, pa tudi spominke, narejene po konceptu starih slovenskih bajeslovnih bitij, ki jih, kot ugotavlja Ana Plešec, pogosto poznamo bistveno slabše kot grška ali rimska. »Radi bi pritegnili tudi otroško publiko in ji obudili zanimanje za čarobnost narave, ki so ga v tem odtujenem, neosebnem svetu, polnem tehnologije, mnogi izgubili.«