V tržiškem okolju je nastal portret letošnje Pretnarjeve nagrajenke Metke Lokar. Sprejem so ji pripravili v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja Tržič. / Foto: Tina Dokl

Učenje jezika je učenje kulture

Kranjčanka Metka Lokar, lektorica in učiteljica na Fakulteti za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije na Kitajskem, je prejemnica 16. mednarodne Pretnarjeve nagrade 2019. Poučevanje, navduševanje, tkanje in spoznavanje slovenskega jezika v nesamoumevnem zanimanju kitajskega sveta nedvomno zahteva od slovenske učiteljice svojevrstno vztrajnost, pogum, pronicljivost, znanje in ljubezen do popolnoma različnih jezikov, literatur in kultur najmanj dveh narodov ...

Metka Lokar je slovenistka in umetnostna zgodovinarka. Leta 1997 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz sodobne slovenske književnosti in sodobne likovne umetnosti, oboje pa leta 2006 povezala v magistrskem delu o konkretni in vizualni poeziji. Zaposlila se je na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, potem nekaj let delala na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, od leta 2013 pa živi na Kitajskem in v okviru lektorata Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik poučuje slovenščino na Fakulteti za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije, eni najstarejših kitajskih jezikoslovnih univerz (znani tudi kot zibelki kitajske diplomacije).

Pretnarjeva nagrada s častnim naslovom ambasador slovenske književnosti in jezika je osrednja slovenska kulturna zahvala tistim, ki si po svetu prizadevajo za seznanjanje s slovenskim jezikom, literaturo in kulturo. 

»Redni študentje imajo 14 ur slovenščine na teden, učenje jezika in spoznavanje Slovenije je zelo intenzivno. Pri jeziku smo se predvsem na začetku precej ukvarjali s fonetiko, vadili izgovarjavo posameznih glasov in glasovnih sklopov, zdaj že skušamo čim več govoriti. Zakopali smo se v slovnico ...«

Dr. Tone Pretnar (1945–1992) je bil izjemen literarni zgodovinar in prevajalec. Tudi profesor in lektor, tako kot vi. Ste ga spoznali, raziskali njegovo delo?

»Predvsem sem ga srečevala na fakulteti. Bil je moj profesor in pri njem sem naredila izpit iz starejše slovenske književnosti. Spomnim se ga kot prijaznega in hudomušnega gospoda. Name je še poseben vtis naredil njegov glas – globok, miren in zelo spodbuden. Njegovega dela pozneje nisem imela priložnosti spremljati prav od blizu, tu in tam sem ujela kakšno drobtinico o njem, spomin nanj pa seveda z navdušenjem osvežila ob prejemu nagrade.«

Kako je prišlo do poučevanja slovenščine na Fakulteti za evropske jezike in kulture na Pekinški univerzi za tuje študije?

»Leta 2008 je bil na uradnem obisku v Pekingu takratni slovenski predsednik dr. Danilo Türk. V želji, da bi okrepili medkulturne povezave med državama, se je zavzel tudi za poučevanje slovenščine na Kitajskem. Odziv je bil pozitiven in že naslednje leto so odprli lektorat slovenščine na univerzi, ki je ena najstarejših in najbolj priznanih kitajskih jezikoslovnih univerz. Kot zanimivost: samo v Pekingu sicer deluje več kot petdeset različnih univerz.

Na začetku je bila slovenščina izbirni predmet, v katerega so se vpisovali študentje drugega in tretjega letnika različnih smeri na univerzi. Kolikor je študentov, toliko je različnih razlogov, zakaj so se odločili ravno za slovenščino. Nekateri so želeli primerjati dva oddaljena jezika, npr. slovenščino in arabščino, nekateri dva bližnja jezika, npr. slovenščino in srbščino ali katerega drugih slovanskih jezikov, veliko pa jih je, ki so slovenščino povezali s študijem prava, mednarodnih odnosov, novinarstva ... Z letošnjim študijskim letom, torej tik pred desetletnico lektorata, smo začeli tudi redni študij slovenščine, v prvo generacijo jih je vpisanih deset.

Vrsto let je bila naša univerza edina na Kitajskem s slovenističnim programom, zdaj pa se, skladno s kitajsko strategijo odpiranja svetu, slovenščina poučuje še na dveh, na Pekinški univerzi za mednarodne študije in Univerzi za mednarodne študije Hebei nedaleč od Pekinga. Naši programi so različni, a vseeno si zelo prizadevam za medsebojno povezovanje in sodelovanje.«

Kako poteka študij slovenščine?

»Trenutno sva na oddelku dva učitelja, kitajski kolega mag. Bao Jie, ki odlično govori slovensko in tudi zelo dobro pozna Slovenijo, in jaz. Pri izbirnem tečaju imamo štiri ure slovenščine na teden, študentje se naučijo osnov jezika in slovenske kulture. Redni študentje imajo 14 ur slovenščine na teden, učenje jezika in spoznavanje Slovenije je zelo intenzivno. Pri jeziku smo se predvsem na začetku precej ukvarjali s fonetiko, vadili izgovarjavo posameznih glasov in glasovnih sklopov, zdaj že skušamo čim več govoriti. Zakopali smo se v slovnico, se spoznali s pregibnostjo jezika in (ponovno) ugotovili, da nam največ težav povzročajo sklanjatve, glagolski vid in nasploh glagoli v vseh njihovih premenah, dvojina pa sploh ne, čeprav naj bi bila prav ta najtežje ulovljiva.

V prihodnje bomo vsebine, ki se ožje vežejo na jezik ali pa širše na tradicionalno in sodobno slovensko kulturo, še poglobili, študentje se bodo učili umetnosti prevajanja, sicer pa del študijskih obveznosti opravili tudi v Sloveniji in tako še od blizu spoznali utrip dežele, katere jezik se učijo. Nadaljevali bomo razne dejavnosti, ki študentom še dodatno približujejo Slovenijo – med drugim k nam še naprej vabili zanimive goste iz Slovenije.«

Partnerja Uroša Lipuščka, dolgoletnega novinarja, kdaj povabite, da predava?

»Seveda ga povabim, če pridemo do kake take teme, da jo lahko predstavi. Se pa študentje z njim srečujejo in pogovarjajo tudi ob drugih priložnostih, dogodkih, ki jih organiziramo. Ali ko pridejo k nama na obisk in skupaj pogledamo kakšen slovenski film, spijemo zeliščni čaj in, če je čas pravi, pojemo kos potice.«

Govorite kitajsko?

»Še vedno ne (smeh) ... znam, kar se naučim spotoma, za kaj več mi zmanjka časa. Prednost dajem svojemu delu, se pa še kako zavedam, da vljudnost veleva, da se naučiš jezika države gostiteljice. Zato še nočem obupati. Tisti, ki me poznajo, to vedo in me spodbujajo – velikokrat tako, da z mano govorijo samo kitajsko.« (smeh)

S slovenščino kot tujim jezikom ste se srečevali že pred odhodom na Kitajsko ...

»Deset let sem delala na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik in dobro poznam njegove programe. Vodila sem centrovo založniško dejavnost in tako med drugim urejala tudi učbenike za učenje slovenščine kot tujega jezika. Srečevala sem se s kolegi lektorji v tujini, se z njimi pogovarjala, poslušala njihove zgodbe … Preden sem skočila na Kitajsko, pa sem nekaj let slovenščino opazovala še z nekoliko drugačnega zornega kota. Kot raziskovalka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU sem bila pozorna predvsem na to, kako živi in se ohranja med Slovenci po svetu.«

Podelitev Pretnarjeve nagrade – posebej zato ste pripotovali iz Pekinga – je bila v Velenju. Na prireditvi so igrali blues ... »V tujini pojem blues, ker je tujina vedno malo melanholična.« To so pa vaše besede. Kaj konkretno ste mislili s tem?

»Biti v tujini pomeni biti stran od doma, to pa človeku ni vedno samo v veselje. Ob svojem delu nenehno razmišljam o domu – in ker je ta presneto daleč, se mi v srce kradejo prav posebni občutki. Eden teh je neka stalna otožnost, pogrešanje ... A to isto delo hkrati prinaša neskončno srečo in veselje in je kot glasba, ubrana spremljava tej otožnosti. In tako ga imam, ta svoj blues! Dobro zveni tudi zato, ker je to pravzaprav skupno delo odlično uigranega ansambla, ki me spremlja. Podpore slovenske in kitajske univerze, Slovenije in Kitajske.«