Ob kvačkanju se učijo slovenščine

S koncem šolskega leta se bodo iztekla tudi srečanja skupine priseljenk, ki se v Škofji Loki pod okriljem programa Moja, tvoja ustvarjalnost, naša kultura učijo slovenskega jezika in kulture. Prihajajo iz različnih kulturnih okolij, neformalno učenje in druženje ob ročnih delih pa je pravzaprav namenjeno njihovi širši socialni aktivaciji.

Projekt Moja ustvarjalnost, tvoja ustvarjalnost, naša kultura, ki ga s partnerji izvaja Zavod O, zavod škofjeloške mladine, je podprt z ministrstva za kulturo in Evropskega socialnega sklada, namenjen pa izbranim ranljivim skupinam, zlasti invalidom in priseljencem. Omogoča izraz umetniškega potenciala, skrbi za socialno vključenost ter hkrati izboljšuje možnosti za zaposlovanje. V Škofji Loki se je Zavod Tri, partner Zavoda O v tem projektu, osredotočil na priseljenke, ki jih je v naše kraje pripeljala različna življenjska usoda. Večinoma so sledile svojih možem, ki so se v Slovenijo odpravili s trebuhom za kruhom, nekatere so se tudi zaposlile, želijo pa se naučiti našega jezika in spoznati tukajšnjo kulturo, saj se zavedajo, da jim to izboljša možnosti na vseh področjih.

»Cilj projekta ni le naučiti se slovenskega jezika in spoznavanje naše kulture, pač pa se tudi mi učimo od njih. Tako gre za obojestransko prilagajanje in vključevanje,« je povedala Nina Arnuš z Zavoda Tri, ki skupaj z Anko Pintar in dvema prostovoljkama skrbi za druženje skupine priseljenk. Prihajajo iz Ukrajine, Kosova, Srbije, Bosne in Makedonije. V osemdeseturnem programu se na neformalen način učijo slovenskega jezika, ob tem pa se ukvarjajo z ročnimi deli in prek njih se predstavljajo tudi skupnosti. Ob dnevu žena so svojo skupnostno preprogo predstavile na razstavi, zdaj pa v različnih tehnikah ročnih del izdelujejo skupnostno sliko. »Našo sliko Pomlad, pri kateri sodelujejo tudi ženske iz skupnosti Breja preja, bomo sredi junija predstavile na seji sveta staršev v škofjeloškem vrtcu,« dodaja Nina Arnuš. Julija se bodo predstavile tudi v Bralnici, kjer naj bi občinstvu brale pravljice v svojih jezikih. Te veliko povedo o kulturi njihovih okolij, o kateri naj bi prek spoznavanja običajev, tradicije, zgodb in kulinarike več izvedeli tudi v okolju, ki jih je sprejelo ne zgolj kot delovno silo, temveč kot ljudi.

Priseljenke s podobno usodo

Udeleženke so k druženju povabili s predstavitvijo v vrtcih, ki jih obiskujejo otroci priseljenk, razdelili so tudi letake, ki so predstavili brezplačni projekt. V skupino prihaja od pet do osem udeleženk. Majlinda s Kosova, ki je v Sloveniji devet let, dela pa v pekarni, se je slovenščine učila že na tečaju v ljudski univerzi. »Všeč mi je neformalen način učenja v tej skupini,« poudarja sogovornica. Srečujejo se vsak torek in najprej nekaj časa namenijo slovenskemu jeziku. Pogovarjajo se o tem, kako so preživele teden, in če pri svojem izražanju v slovenščini naredijo napako, jih Nina, Anka ter prostovoljki Bojana in Branka nevsiljivo popravijo. Na enem od srečanj so pisali življenjepise, saj je dobro vedeti, kako se predstaviti morebitnemu delodajalcu. Njihovo učenje se ves čas prepleta z ročnimi deli in je tako še posebej sproščeno.

Marija je iz Srbije prišla pred poldrugim letom. Ni zaposlena in nima še delovnega dovoljenja. »O projektu mi je povedala Majlinda, prijavila me je Aleksandra. Tu sem zaradi izboljšanja jezika in za boljše povezovanje z okoljem,« pravi Marija. Adnana pa je iz Bosne s hčerko prišla pred desetimi meseci za možem, ki je v enem tukajšnjih podjetij dobil službo. »Medtem ko čakam, da pridem na vrsto za tečaj slovenščine na ljudski univerzi, se jezika učim v tej skupini. To mi je predlagala svetovalka iz šole,« pove Adnana, ki ji druženje z ženskami različnih kultur predstavlja tudi širjenje prijateljske mreže in vključevanje v novo okolje. Tudi Aleksandra iz Makedonije je pred slabim letom z otrokoma prišla v Slovenijo za možem na osnovi združitev družin. Zaposlitve nima, slovenskega jezika pa se je učila na ljudski univerzi in tam slišala za projekt, ki se mu je pridružila februarja letos. »Na ljudski univerzi smo le učiteljice poslušali, kako govorijo slovensko, med seboj pa smo govorile le vsaka v svojem jeziku. Kvačkanje mi ne gre, všeč pa mi je družba in ročno delo me sprošča, tako tudi bolj sproščeno govorim slovensko,« pove v že kar lepi slovenščini. Iz Makedonije je tudi Cvetanka, ki pravi, da se je od aprila, odkar je v skupini, že nekaj naučila. Toda ona čaka, da se bo lahko vpisala k slovenščini na ljudski univerzi. »V skupini se družimo in si vzamemo čas zase,« poudari dragocenost stikov z ženskami podobne usode. V Sloveniji sicer živi tri leta, je brez zaposlitve in skrbi za dva otroka. Eden od njiju je v prvem razredu in tudi prek njega spoznava slovenski jezik.