Stres in šola

Izsledki raziskave o občutkih preobremenjenosti in izpostavljenosti stresu med slovenskimi šesto- in osmošolci so na prvi pogled zelo razveseljivi, saj naj šola ne bi bila pretirano stresna, čeprav je v šoli stres sicer prisoten. A če drugače pogledamo na to, je že s tem, da sploh omenjamo stres v povezavi z osnovno šolo, nekaj narobe. Otroci so po naravi vedoželjni in bi morali z veseljem srkati nova znanja, zato se postavlja vprašanje, kaj je torej v zadnjem času šlo narobe, da sploh govorimo o pretirani obremenjenosti otrok s šolo.

Ob tem tudi ne gre spregledati odstotka učencev, ki so izjavili, da so močno obremenjeni oziroma močno pod stresom. Takih otrok je bilo po podatkih iz raziskave kar 16 odstotkov, kar prav gotovo ni zanemarljiva številka. Ne moremo namreč kar odmahniti z roko, da težav ni, če je v redu za večino. In verjetno se zlasti ob koncu šolskega leta odstotek otrok, ki se čutijo pretirano obremenjeni s šolo, še poveča. Po navedbah pristojnih z oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana se namreč pri njih ob koncu šolskega leta podvoji število sprejetih otrok. To so tudi otroci z resnimi nevrološkimi simptomi, ki recimo nehajo govoriti ali hoditi. Bolečine v trebuhu in slabost pred zahtevnimi ocenjevanji pa je najbrž vsaj kdaj izkusil že vsak. Obenem bi bila najbrž zanimiva tudi raziskava, kako obremenjeni so s šolo starši. Ni redko, da svojemu sinu doma razlagam snov, za katero je v šoli zmanjkalo časa. Če učitelji tako cenijo svoj prosti čas in striktno vrednotijo ure, ki jih opravijo v šoli, bi bilo pravično, da bi cenili tudi mojega. Potem se mi mogoče ob svojem poklicu ne bi bilo treba v popoldanskem času neprostovoljno ukvarjati še s poučevanjem. Seveda pa je to, koliko se moramo starši ukvarjati s šolo doma, odvisno predvsem od posameznih učiteljev, saj nekateri že zdaj znajo ločiti, kaj je v učnih načrtih res pomembno in kaj mogoče lahko tudi brez slabe vesti izpustijo, pa zato ta čas raje namenijo dodatnemu utrjevanju že pridobljenega znanja, ki bo tako učencem najbrž ostalo tudi za dlje časa. Zato bo najbrž še bolj dobrodošla nova raziskava o učnih načrtih, ki jo pripravljajo na zavodu za šolstvo, v okviru katere naj bi pregledali zasnovo in strukturo učnih načrtov ter uporabnost teh dokumentov s ciljem izboljšati pristope pri učenju in poučevanju.

Smo pa starši lahko zadovoljni vsaj z dvema poudarkoma iz raziskave, ki sta ovrgla v zadnjem času zelo razširjena mita, in sicer da naj bi zahteve šole starši še dodatno obtežili s svojimi pričakovanji in da so za otroke dodatna obremenitev zunajšolske dejavnosti.