Nazaj na konja

Glasovi izletniki smo se v začetku tedna odpravili v Starošince, kraj pri Kidričevem, kjer smo spoznavali čudoviti svet konj. Pokukali smo v mesto Ptuj, preden smo se odpravili nazaj na Gorenjsko, pa smo se odpeljali še do Ptujske Gore, kjer smo si ogledali baziliko Marije Zavetnice s plaščem.

Konj je že tisočletja nepogrešljiv človekov prijatelj, sopotnik, pomočnik pri delu ter partner v športu in prostem času. Je mogočen, isker in velik, hkrati pa zna biti izjemno nežen in senzibilen. Je žival, ki ljudi izjemno pritegne, in je čredna žival. Strašno dobro sliši, slabše vidi, njegova čustvena inteligenca je zelo visoka.

Tako smo tokrat večino dneva na izletu preživeli s kolektivom Zavoda Nazaj na konja v Konjeniškem parku Starošince. Kljub temu da je bolj kot ne deževalo ves čas, je bilo doživetje res posebno. Sprejeli so nas z glasbo, pogostili s čajem, nam razkazali park, predstavili njegovo dejavnost ter njihove konje. Razmišljajo tudi o »horse glampingu« oziroma konjskem glampingu – turističnem produktu, ki je še v začetni fazi.

Spoznali smo tudi dve sicer jahalni, a tudi terapevtski kobili, Pepo in Vesno, in nekateri smo prvič doživeli tovrsten stik s konjem, tako od blizu. V pokriti jahalnici pa se nam je predstavil 23-letni Bolero in z njegovo pomočjo in pomočjo njegove lastnice smo v živo videli, kako deluje njegov čredni nagon.

Lastnika parka Alexander Saša Goljevšček ter Metka Demšar Goljevšček sta v stiku s konji že vse življenje. »Tako je bil nekako logičen korak, da hobi preide v poklic,« pove Alexander.

Izletniki Gorenjskega glasa so bili pravzaprav prva tako velika skupina, ki je obiskala park. Njihove ciljne skupine so otroci, mladostniki in tudi odrasli. Alexander še razloži, da imajo v hlevu 28 konj različnih pasem. »Praviloma so jahalni, šolani, da znajo nositi jahače; nekateri pa so dodatno usposobljeni, da lahko delujejo v terapijah s pomočjo konja. Smo namreč tudi terapevtski center in izobraževalna organizacija na tem področju.«

Dan v družbi konj in gostiteljev je hitro minil. Dežja skoraj nismo opazili, tik preden pa nas je pot vodila naprej na Ptuj in potem na Ptujsko Goro, nas je zanimalo še, ali drži, da je konj tisti, ki izbere človeka, in ne človek konja. Alexander se zasmeje in odgovori, da mu je babica nekoč rekla nekaj takega tudi za bodočo ženo. »Žena bo izbrala tistega, ki jo bo izbral – in pri konju je precej podobno.«