Nekdanji dijaki ponovno v srednji šoli

Mineva petdeset let, odkar so dijaki generacije 1965–1969 tedanjega Šolskega centra Iskra maturirali in se po opravljenem zadnjem srednješolskem preizkusu odpravili v svet.

Dvanajst nekdanjih sošolcev se je v dopoldanskem času zbralo pred Šolskim centrom Kranj na Zlatem polju. »Odkar smo maturirali, so našo šolo, ki se je tedaj imenovala Šolski center Iskra, meni nič, tebi nič preselili na novo lokacijo in jo preimenovali Šolski center Kranj,« je pojasnil Vili Knez, soorganizator srečanja. V njihovem razredu S je bilo 24 dijakov, med njimi je bila ena sošolka, Tatjana Trček, bili pa so strojni oddelek. Prva dva letnika je bil njihov razrednik Marjan Dežnak, zadnja dva pa Ciril Rekar. Večina sošolcev je bilo Gorenjcev, prihajali so iz Kranja, Tržiča, Podbrezij in Medvod, dva sta bila s Krasa in eden iz Notranjske. »Bili smo zelo povezan razred in vedno v dobrih odnosih, nikoli se nismo prepirali,« je povedal Vili Knez. Prva leta po končanem srednjem šolanju so se srečevali na pet let, zadnjih nekaj let pa kar redno vsako leto. »Toliko smo že stari, da iščemo družbo,« je v šali dejal eden od sošolcev Janez Žnidaršič.

Ob petdeseti obletnici ma­t­ure jih je ravnatelj Šolskega centra Kranj Aljaž Rogelj popeljal po njim neznanih prostorih, spoznali so nov način učenja in nove učitelje. »Zelo lepe spomine imamo na čas srednje šole. Za vedno nam bodo v spominu ostale zanimive in pikantne anekdote, ki jih bomo zadržali zase. Bili smo bogaboječe vzgojena generacija. Spoštovali smo učitelje oziroma tovariše, kot smo jih klicali, in jim bili zelo hvaležni, da so nas naučili delavnosti, natančnosti, poštenja, sodelovanja in tovarištva,« je dejal Janez Žnidaršič, ki se spominja, da je bil sestavni del njihovega šolanja tudi tehnični pouk. »Enkrat na teden smo imeli sedem ur praktičnega pouka v delavnici. Ročno smo obdelovali kovino, predvsem železo, naučili so nas, kako se pili in žaga. Med počitnicami smo morali opravljati tudi obvezno enomesečno prakso, kar današnji mladini manjka.« Nedvomno so bili delavni in pridni, Ljubo Pegan pa nam je zaupal še, da so bili številni med njimi tudi aktivni športniki, udejstvovali so se v nogometu, košarki, rokometu, smučanju in dvigovanju uteži.

Po ogledu šole so se nekdanji sošolci odpravili na Turistično kmetijo Benčič na Filipčjem Brdu, kjer sta ju pričakala še dva sošolca. Skupaj so si privoščili kosilo, dolg pogovor, ogled pršutarne in vinske kleti, naredili pa so tudi ''domačo nalogo''. »Ker nas že spomin zapušča, smo si zadali, da v svoj arhiv shranimo sedežni red zadnjega letnika. Vsem skupaj in s pomočjo slikovnega gradiva nam ga je uspelo poustvariti,« je za konec dejal Janez Žnidaršič.