Blaž Šparovec na nedavnem Tekmovanju Carla Nielsena na Danskem / Foto: osebni arhiv

Moj dom je Evropa

Klarinetista Blaža Šparovca je pot z domačega Dobrega Polja pripeljala v Köln, kjer je trenutno solo klarinetist v orkestru tamkajšnje filharmonije, kot profesor pa poučuje na Univerzi za umetnost v Berlinu. To pomlad je zmagal na prestižnem Mednarodnem tekmovanju Carla Nielsena na Danskem.

»Slovenijo pogrešam predvsem zaradi narave in družine. Kot glasbenik sicer veliko potujem, zato se mi tudi razdalja do Slovenije ne zdi grozno velika. Najlažje bi bilo reči, da je moj dom Evropa.«

Klarinetist Blaž Šparovec je konec marca zmagal na prestižnem mednarodnem tekmovanju, ki ga v danskem mestu Odense organizirajo v spomin na skladatelja Carla Augusta Nielsena. Tekmovanje, ki nosi ime po tem skladatelju, organizirajo od sedemdesetih let preteklega stoletja, poteka pa v treh kategorijah – violine, flavte in klarineta. Petindvajsetletni Blaž Šparovec, prejemnik številnih mednarodnih nagrad, med drugim pa tudi zmagovalec slovenskega izbora za tekmovanje Evrovizijski mladi glasbeniki na Dunaju leta 2012, je otroštvo in zgodnjo mladost preživel na Dobrem Polju pri Brezjah. Po študiju klarineta pri profesorju Andreju Zupanu na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana je študij nadaljeval na Univerzi za umetnost v Berlinu v razredu Françoisa Bende.

Trenutno živi v Kölnu, kjer je solo klarinetist v Gürzenich-Orkestru Köln. Orkester domuje v Kölnski filharmoniji, kjer igrajo koncerte, in v tudi v operi, kjer igrajo kot operni orkester. Obenem poučuje pa na Univerzi za umetnost v Berlinu in je aktiven v različnih komornih zasedbah in kot solist.

Kako vas je pravzaprav zaneslo tako daleč od doma?

»Pot me je od doma zanesla sprva samo za študij, ki mi je odprl nova vrata tudi za nadaljevanje kariere v tujini. Študiral sem v Berlinu, po uspešno opravljeni avdiciji pa sem dobil službo v Kölnu. Življenje v tujini torej ni bilo zavestno izbrano, temveč ga je napovedala moja glasbena pot.«

Kakšno je življenje v Kölnu? Imate kot glasbenik tam bistveno drugačne in boljše pogoje, kot bi jih imeli drugje?

»Življenje v Kölnu oziroma v Nemčiji je precej drugačno od življenja v Sloveniji. Za slovenske razmere je mesto z več kot milijonom prebivalcev veliko, država z 88 milijoni še toliko večja. Življenje je hitrejše, včasih bolj stresno. Obstaja velika raznolikost kultur, ki obogati vsakdanje življenje in obiske restavracij s tujo kuhinjo.

Kultura je v Nemčiji že od nekdaj zelo spoštovana in tudi podprta s strani države. Ne samo na področju klasične glasbe, umetniki s celega sveta prihajajo ustvarjat v Nemčijo. Ne samo zaradi tradicije, temveč tudi zaradi sedanjosti in investicij v prihodnost kulture. Nemški orkestri so celo priznani kot Unescova kulturna dediščina, saj je kultura orkestrskega igranja zelo bogata – v Nemčiji je več simfoničnih orkestrov kot v vseh preostalih evropskih državah skupaj.«

Biti vrhunski glasbenik je zahteven poklic. Kakšen je vaš običajni delovnik?

»Večina glasbenikov nima običajnega delovnika. V orkestru imamo vaje zjutraj in zvečer, koncerte in operne predstave tudi zvečer. V opernem orkestru se dela seveda tudi ob nedeljah in praznikih, a med tednom se najde kakšen dan brez orkestrskega dela. Jaz grem enkrat na teden v Berlin, kjer učim na Univerzi za umetnost, in redno igram koncerte in komorno glasbo, za katere se sproti najdejo luknje v urniku.«

Igranje na inštrument je tudi fizično zahtevno delo. Kako glasbeniki vzdržujete telesno kondicijo?

»Največji problem pri glasbenikih je telesna drža, ki trpi ob urah igranja in sedenja v orkestru. Večina inštrumentov zahteva nenaravno držo, kar se po tridesetih, štiridesetih letih igranja močno občuti. Pomembni sta torej dobra telesna kondicija in redna telovadba. Jaz tečem in treniram v fitnesu.«

Vem, da ste se kot zelo mlad glasbenik udeleževali številnih tekmovanj, na katerih ste bili zelo uspešni. Verjetno so vam tudi tekmovanja odprla poti naprej v svet. Ampak zdaj ste že nekaj časa uveljavljen glasbenik z lepo kariero; kaj je torej tisto, zaradi česar se še vedno udeležujete tekmovanj?

»Zadnjih pet let se nisem udeležil nobenega tekmovanja. Kot sami pravite, za glasbenika z uspešno službo ni samoumevno nadaljevati udeležbe na tekmovanjih. Do letos še nisem imel priložnosti, da bi se udeležil enega izmed dveh največjih tekmovanj za klarinet, in sicer Mednarodnega tekmovanja Carla Nielsena in tekmovanja ARD. Želel sem se vsaj enkrat udeležiti teh dveh tekmovanj, istočasno pa sem bil samozavesten, da se lahko pokažem v najboljši luči in mogoče osvojim nagrado, ki bi mi ponudila nove priložnosti za nadaljevanje kariere.«

V čem je nedavno tekmovanje na Danskem drugačno, kot so druga?

»Tekmovanje Carla Nielsena na Danskem je zelo priznano tekmovanje z bogato tradicijo. Poseben je predvsem vpliv skladatelja Carla Nielsena, katerega ime nosi tekmovanje. V finalu tekmovanja se igra njegov koncert za klarinet in orkester. Občutek igrati ta koncert v njegovem rojstnem kraju z danskimi glasbeniki je nekaj posebnega.«

Kako ste se pripravljali nanj?

»Na tekmovanje sem se poskusil pripraviti dovolj zgodaj. Ob mojem delu je težko najti čas za pripravo na tekmovanje, saj istočasno igram druge koncerte, ki jih je tudi treba dobro pripraviti. Vadil sem zato predvsem zgodaj zjutraj in pozno zvečer. Priprava je bila vendarle uspešna, počutil sem se samozavestno in se bil prepričan, da se lahko pokažem v dobri luči.«

Ste pričakovali tako velik uspeh?

»Računal sem na dober rezultat, ampak pričakovati prvo nagrado bi bilo lahkoverno, saj na tekmovanju ni vse v glasbenikovih rokah. Precej je odvisno tudi od drugih tekmovalcev in predvsem od žirije.«

Kako se nastop na tekmovanju razlikuje od koncerta?

»Vzdušje na tekmovanju je običajno precej drugačno kot na koncertu. Nastop je v bistvu enak, a kontrola vznemirjenosti je drugačna. Največja faktorja sta publika in vzdušje v dvorani, ki pa je bilo na tem tekmovanju zelo prijetno. Vse etape tekmovanja so bile dobro obiskane, tako da tekmovalci niso imeli občutka, da igrajo samo za člane žirije. Predvsem od polfinala naprej je bilo vzdušje zelo koncertno.«

Katero glasbo najraje igrate? Je kakšno obdobje, avtor ali stil, ki vam je posebej ljub?

»Nimam najljubšega obdobja ali skladatelja klasične glasbe. Rad imam predvsem dobra dela! Če je skladba dobro napisana, zmeraj uživam ob igranju, naj bo to Mozart ali Nielsen.«

Imate stike z drugimi slovenskimi glasbeniki, ki živijo in delajo v vaši bližini?

»Vesel sem, da imam v Gürzenich-Orkestru eno slovensko sodelavko, izvrstno solo flavtistko Aljo Velkaverh, s katero pogosto igrava tudi v različnih komornih zasedbah.«

Pogrešate Slovenijo? Kaj pridete domov? Kateremu kraju pravzaprav zdaj, po toliko letih v tujini, rečete dom?

»Slovenijo pogrešam predvsem zaradi narave in družine. Kot glasbenik sicer veliko potujem, zato se mi tudi razdalja do Slovenije ne zdi grozno velika. Najlažje bi bilo reči, da je moj dom Evropa.«

Vas bomo morda v prihodnje kmalu imeli priložnost slišati tudi v Sloveniji?

»Za zdaj še nimam predvidenih koncertov v Sloveniji, a si prizadevam, da se kmalu spet pokažem na slovenskih odrih.«