Na robu

»Trideseta leta, ki jih skozi prizmo umetnosti tistega časa obravnava naša razstava Na robu, danes kar kličejo po primerjavi z aktualno družbeno-politično situacijo po celem svetu. A vzporednice med tem, kar v globalnem prostoru doživljamo danes, in tem, kar so v političnem pogledu srhljivega prinesla dvajseta in trideseta leta, znajo biti tudi zavajajoče, saj nemalokrat služijo interesom svetovnih politikov. Spomnimo se, na primer, na odmevno izjavo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je v nekem intervjuju dramatično dejal, da ga trenutek, v katerem živimo, spominja na čas med obema svetovnima vojnama. Naš čas vsekakor ni rožnat, saj smo priče vse ostrejšim diskriminacijam različnih oblik, rastoči begunski problematiki in reakcionarnim nacionalizmom, postavljanju novih zidov in žic na naših mejah. Vse globlje je tudi družbeno razslojevanje, ki ga pozni kapitalizem spretno skriva bodisi pod populizmom bodisi pod na videz pluralističnim, politično korektnim jezikom. Vse več je tudi avtokratskih vodij, ki s svojo navidezno učinkovitostjo zavajajo zlasti ekonomsko najbolj prizadete sloje. In ne nazadnje: med različnimi pisci in teoretiki se je vnelo vprašanje, ali beseda fašizem ustreza aktualnim okoliščinam in ali so le-te res podobne tridesetim letom. Vsekakor ni enostavno odgovoriti na vprašanje, kako je s fašizmom danes, če ga, na primer, primerjamo izključno z njegovo historično pojavnostjo. A ta izpraševanja moramo vzeti resno. Čas, ki ga orisuje naša razstava Na robu, je današnjemu času podoben ravno toliko, kolikor ga sami tako tudi dojemamo z lastne nam perspektive. Že odločitev, da tako razstavo pripravimo, potemtakem kaže, kako pomembno se je prav sedaj ozreti nazaj, da bi bolje doumeli današnji čas. Kje smo torej mi glede na tisti čas?« (Str. 6)

To so besede Zdenke Badovinac, direktorice Moderne galerije, v predgovoru kataloga te posebne in velike razstave. Njen kustos in sourednik kataloga je dr. Marko Jenko. Razstava je zasnovana na posrečenem kontrapunktu med knjigo pisatelja Louisa Adamiča in izbranimi vizualnimi umetninami iz istega časa. Pisatelj je v letih 1932 in 1933 obiskal svojo domovino in nato napisal knjigo, ki je bila v Ameriki uspešnica, v Jugoslaviji pa prepovedana. Z njegovim pisateljskim pogledom se soočajo izbrana dela tedanjih likovnih umetnikov. Oboje se seveda ne sooča samo v času nastanka, ampak tudi zdaj, v pogledih obiskovalcev razstave. Ta si res zasluži naš obisk, na ogled bo do 15. septembra. Priporočam.