Gorniška potepanja z otroki

»Ko se parom, ki so vajeni zahajati na vršace brez nadobudne mladeži, pridružijo otroci in želijo starši stik z gorami ohraniti tudi z njimi, se gorniške ture zagotovo spremenijo. Cilji postanejo lažji, ture krajše, priprave nanje pa dopolnjene z mnogimi stvarmi, na katere prej ni bilo treba misliti. V uvodnem delu bom skušal na podlagi lastnih izkušenj razložiti, kako sva se z ženo prilagodila novemu načinu obiskovanja in doživljanja gora, ki je že skoraj desetletje obogateno z vedoželjnostjo otrok. Ne bi bilo res, če bi napisal, da ob načrtovanju družine nisva razmišljala tudi o tem, kako bomo odtlej zahajali v gore. Vedela sva, da bo drugače kot prej, da bo zahtevnost tur manjša, da ne bova več zaspala tam, kjer naju bo ujela noč, da ne bova več – v hribih in sicer v življenju – odgovorna le sama zase, da bo treba misliti tudi na otroke, skratka, da tistega 'ah, bo že nekako' ne bo več. Pohodništvo je pač taka 'disciplina' gorniškega udejstvovanja, da je treba otroke, vsaj dokler ne shodijo in še nekaj časa za tem, prenesti od izhodišča do vrha gore, koče ali planine in nazaj. Drugače, morda malo na trdo povedano, da so ves čas starševskih dejavnosti bolj ali manj 'prisiljeni v sodelovanje'. Pozneje, pri kakšnem letu in pol, ko njihov korak postane zanesljivejši in se vse bolj zavedajo sveta okoli sebe, pa jim, take vsaj so najine izkušnje, narava postane zelo zanimiva. Čedalje bolj so radovedni, obrnili bi vsak list, sprašujejo, kaj je to in ono, vidijo stvari, ki jih odrasli z meter 'višjimi' očmi navadno sploh ne opazimo in s tem tudi oni nam pokažejo kaj novega. So pa tudi zelo dovzetni in hitro učljivi. Kmalu razumejo, da je treba smeti pospraviti za seboj in jih v nahrbtniku odnesti do smetnjaka v dolini. Naučeno v hribih bodo zelo verjetno upoštevali tudi v dolini, med sprehodi po vasi, parku ali ob morju. Da pozneje morda ne bi pozabil, bom že kar takoj zapisal: kdor bi izgovor, zakaj (še) nima otrok, želel najti v besedah 'ja, saj bi jih imel, pa potem precej let ne bi mogel v hribe', bo moral najti boljši in tehtnejši razlog …« (Str. 9–10)

Avtorju prav rad in iz lastnih izkušenj pritrdim v ugotovitvah iz uvoda v to zelo uporabno in prijazno knjigo. Vsebuje opise 55 izletov s podatki o dolžini, zahtevnosti, višinski razliki, zanimivostih ob poti in v bližini, pa GPS- in QR-kode izhodišč, zemljevide izletov, bogato fotografsko gradivo s poti in celo osem ilustriranih ljudskih pripovedk, povezanih z izleti … Se vidimo na potepih.