Fotografija Janka Kermelja: risanje s svetlobo

V Domu Petra Uzarja v Tržiču je na ogled retrospektivna fotografska razstava Janka Kermelja. A še preden je bil fotograf, je bil Kermelj uspešen smučar. Kot nagrado za mednarodno zmago v smuku leta 1957 je prejel fotoaparat – in prav z njim se je zaljubil v fotografijo.

Na pobudo fotografskega kolega iz Foto kluba Tržič Milana Malovrha so Janku Kermelju v njegovem sedanjem domu, Domu Petra Uzarja Tržič, sodelavci Tržiškega muzeja postavili retrospektivno fotografsko razstavo. Ljubiteljski fotograf Janko Kermelj se lahko pohvali z več kot 135 razstavami in 32 priznanji ter nagradami. Ima naziv kandidata mojstra fotografije Fotografske zveze Slovenije, a so ga večkrat opazili tudi v tujini, kjer si je prislužil naziv umetnika FIAP. Bil je dolgoletni član Foto kluba Tržič, deset let tudi njegov predsednik. S fotografijo se je začel ukvarjati, ko je leta 1957 zmagal v smuku na Nevejskem sedlu in za nagrado prejel fotoaparat. Smučanje ga je zanimalo že od mladosti. Med letoma 1952 in 1962 je bil član jugoslovanske smučarske reprezentance, kasneje je s smučanjem ostal v stiku kot trener. Navduševal ga je tudi alpinizem, med drugim je osvojil vrh Mont Blanca in Matterhorna. Več kot štirideset let je bil aktiven gorski reševalec.

Kermelj je bil med drugo svetovno vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko in jo služil v Rusiji in Franciji. Šest mesecev je preživel v koncentracijskem taborišču v Italiji.

Vsakdanji kruh si je služil tudi z delom v tovarni kos in srpov v Tržiču. Kot rad pove, je življenje užival s polno paro in delal tisto, kar ga res veseli. Nekdanja direktorica Doma Petra Uzarja dr. Anamarija Kejžar je Kermelja opisala kot človeka, polnega duhovitosti, idej, pionirstva.

Razstavljene fotografije v analogni tehniki

Ob odprtju je avtorja razstave predstavila Suzana Kokalj, kustosinja v Tržiškem muzeju. »Ko sem začela raziskovati njegovo fotografsko pot, mi je nasmeh na obraz pripeljal njegov izrek, ki razlaga, zakaj ga digitalna fotografija nikoli ni zanimala. Pravi namreč, da fotograf z njo preveč zlahka laže. Vsak fotograf, ki je kadarkoli izkusil delo v temnici, ve, o čem Kermelj govori. In brez težav spoštuje njegovo odločitev. S tem bi rada poudarila, da so vse razstavljene fotografije izdelane v analogni tehniki. A naj vas to ne zavede, med Kermeljevimi deli boste nedvomno ob natančnem ogledu ozrli tudi kakšno fotomontažo,« je pojasnila Kokaljeva.

Kermelj je najpogosteje iskal motive v naravi. »Sam pravi, da moraš z odprtimi očmi hoditi okrog, da lahko vidiš motive. In res jih je, celo na plezalni steni v vlogi gorskega reševalca. Da ima zares dobro fotografsko oko, najbolje dokazujejo njegove reportažne fotografije, kjer je za zajem impresivne kompozicije motiva lahko odločilen samo delček sekunde. Med razstavljenimi deli je veliko takšnih. Pa če govorimo o športnih motivih ali bolj urbanih, ki so še toliko bolj nepričakovani,« je nadaljevala kustosinja in v svojem opisu posebej poudarila dve fotografiji: ena je nastala v Italiji in jo je Kermelj zabavno naslovil Kaj pa morem, druga ima naslov Svetloba, kjer se je avtor poigral s svetlobo na način starih slikarskih mojstrov; svetlo temno, igranje s kontrasti za doseganje želenih poudarkov in atmosfere. »Morda celo asociacija na veličastne biblične motive v asketski preobleki. In zavedanje, da je fotografija pravzaprav risanje s svetlobo,« kot je še poudarila Kokaljeva.

Razstava je na ogled do 7. maja. Ob odprtju sta zbrane nagovorila tudi direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek in predsednik Foto kluba Tržič Pavel Loc. Za presenečenje je poskrbela Breda Nemc, ki je pred več kot dvajsetimi leti v zabojniku za odpadke na Ljubelju našla mali zvezek s trdnimi platnicami in nalepko GRS; v njej so zapiski Janka Kermelja, ki je v osemdesetih letih natančno popisoval, kdo in kdaj je dežural na smučišču Zelenica.