Uroš Lipušček, Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci, 2019, 150 strani

Prekmurje v vrtincu PMK 1919

»ZDA so imele odločilno vlogo pri določanju mej v Evropi po prvi svetovni vojni. Ameriški predsednik Wilson je na pariški mirovni konferenci 1919. leta nastopal kot vrhovni razsodnik. Evropski narodi in tudi Slovenci so v njem videli državnika, ki bo postavil temelje novega, bolj pravičnega mednarodnega sistema, temelječega na demokraciji in pravici narodov do samoodločbe. Potek pariške mirovne konference je pokazal, da je Wilson kljub dobrim namenom postal žrtev stare diplomacije oziroma tajnih sporazumov, ki so jih med seboj sklepale najmočnejše članice antante. Ameriška delegacija je med konferenco razpadla na več nasprotujočih si skupin. To je na svoji koži občutila tudi delegacija Kraljevine SHS, v kateri so bili tudi slovenski predstavniki. Predsednik Narodnega sveta dr. Anton Korošec je novembra 1918. leta med pogovori v Parizu skoraj slepo zaupal zagotovilom Wilsonovega najbližjega sodelavca, polkovnika Edwarda M. Housa, da bodo na mirovni konferenci priznali upravičene slovenske oziroma jugoslovanske zahteve. Le nekaj mesecev kasneje je bil Korošec zaradi prelomljenih Housovih obljub odločno proti temu, da bi Wilsonu prepustili arbitražo glede meje z Italijo. Slovenci smo na mirovni konferenci izgubili ne samo Trst in Gorico, ampak celo več ozemlja, kot ga je Italija dobila na podlagi tajnega londonskega pakta iz 1915. leta, po plebiscitu leta 1920 pa tudi Koroško. Zahvaljujoč nekaterim ameriškim ekspertom, predvsem majorju in univerzitetnemu profesorju Douglasu Johnsonu, predsedniku teritorialne komisije in francoskemu diplomatu Tardieuju ter prizadevnosti nekaterih slovenskih delegatov v delu južne Koroške, ki je ostala v Sloveniji, in na južnem Štajerskem skupaj z Mariborom, ni bil razpisan plebiscit. Prav tako je imel omenjeni ameriški ekspert največ zaslug, da so mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko določili severno od reke Mure, kjer poteka še danes. Čeprav so imele ZDA največji vpliv pri prekrajanju meja v tem delu Evrope po prvi svetovni vojni, njihova vloga še do danes ni v celoti pojasnjena.« (Str. 17)

To je avtorjev uvod v knjigo o tem, kako je Prekmurje prišlo v Jugoslavijo. Po prvi svetovni vojni smo Slovenci doživeli dve veliki narodnostni tragediji, izgubo Primorske in Koroške. Prekmurje pa smo na novo pridobili. Ta pridobitev pa ni prišla sama od sebe, v tej zgodbi so veliko vlogo odigrali nekateri posamezniki, najvidnejši je ameriški ekspert Douglas Johnson … Slava mu!