Blanka Valant / Foto: Gorazd Kavčič

Dela učitelja ne meri v urah

Za posebne zasluge in uspehe pri strokovnem delu ter na področju likovne in dramske dejavnosti so letos priznanje Društva učiteljev podružničnih šol podelili učiteljici razrednega pouka Blanki Valant s Podružnične šole Ribno Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja Bled.

»Prednost majhne šole je, da se pri pouku res lahko posvetiš vsakemu posamezniku. Otroci so zelo pridni, te upoštevajo in ti resnično prisluhnejo. Moraš pa biti pripravljen na vse – ker je učiteljev manj, moraš prevzeti številne naloge, ki jih na kakšni večji šoli mogoče ne bi bilo treba.«

Delo na podružnični šoli ni vedno lahko, zagotovo pa je neizmerno lepo, so prepričani v društvu. Kako vi doživljate delo na podružnični šoli?

»Strinjam se, da je delo neizmerno lepo, zato rada delam na podružnici; tudi mi ni težko učiti v kombiniranem oddelku, se hitro navadiš. Prednost majhne šole je, da se pri pouku res lahko posvetiš vsakemu posamezniku. Otroci so zelo pridni, te upoštevajo in ti resnično prisluhnejo. Obenem je ves čas zelo pestro, vedno je treba kaj pripraviti, ves čas se kaj dogaja, recimo šolske proslave, igre … Moraš pa biti pripravljen na vse – ker je učiteljev manj, moraš prevzeti številne naloge, ki jih na kakšni večji šoli mogoče ne bi bilo treba.«

V podružničnih šolah človek dobi nek poseben občutek topline, kot da ste vsi ena velika družina ...

»Zagotovo, brez sodelovanja je težko delati, zato smo zelo povezani med sabo, tako učitelji kot učenci. Otroke res kar nekako vzameš za svoje.«

Izkusili ste tudi delo na večji šoli. Bi se vam bilo danes težko spet vključiti v utrip kakšne večje šole, kjer je verjetno odnos z učenci in starši bolj brezoseben?

»Najbrž bi mi bilo res težko, navadila sem se tega ritma in utripa vaškega življenja. Na tej šoli učim že 15 let in v tem času se resnično navadiš okolja. Sama se rada nekje ustalim, saj mi to daje možnost, da v miru ustvarjam.«

Kako pa bi primerjali delo na tej šoli z delom na OŠ Adama Bohoriča v Brestanici, kjer ste bili zaposleni, preden ste prišli v Ribno?

»Seveda je delo drugačno, že zaradi večjega števila otrok, poleg tega smo bili tam pod isto streho še z učenci predmetne stopnje, kar je prav tako zahtevalo več prilagajanja. Nismo bili tako povezani, vsak razred je deloval sam zase, ni bilo toliko skupinskega dela in sodelovanja kot tu, ko se pri pripravi proslav ali drugih dejavnostih združi vsa šola.«

Kot je na nedavnem srečanju učiteljev podružničnih šol opozorila predsednica društva Katja Bolko, so bile včasih razlike med matičnimi in podružničnimi šolami zelo velike, saj je za opremljanje podružnic navadno zmanjkalo denarja, podružnične šole niso imele ugleda tudi iz drugih razlogov. Danes še občutite te razlike?

»Zdi se mi, da smo tudi podružnice danes zelo dobro opremljene, tudi s sodobno tehnologijo, tako da razlik praktično ni več. Znanje naših učencev je povsem enakovredno znanju učencev na matičnih šolah.«

Podružnične šole ste močno vpete v življenje kraja. Kako to sodelovanje poteka pri vas?

»Življenje v kraju popestrimo s številnimi prireditvami, ki jih pripravljamo v zadružnem domu. V decembru pripravimo prireditev ob obisku Dedka Mraza, vsako leto pripravimo proslavo ob kulturnem dnevu, Pozdrav pomladi ... Ob Tednu otroka tradicionalno v šoli poteka medgeneracijsko druženje, ko v šolo povabimo babice in dedke, za druženje s starši pa poskrbimo na novoletnih delavnicah. Veliko sodelujemo tudi s krajevno skupnostjo, saj naši učenci nastopajo skoraj na vseh prireditvah v kraju.«

Prej ste že omenili kombinirane oddelke. Katere so prednosti in katere slabosti dela v kombiniranih oddelkih?

»Letos učim skupaj drugi in tretji razred; na začetku šolskega leta je bilo kar veliko dela in priprav, da je pouk potekal tako, da so bili vsi v razredu zadovoljni. Počasi se otroci navadijo. Ko razlagam novo snov učencem v tretjem razredu, drugošolci delajo samostojno – in obratno. Proti koncu leta skoraj ni več težav, čeprav je ves čas potrebnega veliko kombiniranja in prilagajanja. Na koncu pa ima tako delo veliko prednosti, zlasti mlajši postanejo precej samostojnejši, radi tudi prisluhnejo, kaj razlagam starejšim učencem. Opažam, da si kar precej zapomnijo, tako da jim je kasneje v višjem razredu določene stvari veliko lažje razložiti, ker se marsikaj spomnijo od preteklega leta.«

Aktivni niste samo pri pouku, ampak že vrsto let vodite tudi likovno-ustvarjalne delavnice in dramski krožek. Zakaj se vam zdi pomembno, da otroci poleg pridobivanja znanja pri pouku razvijajo tudi druge talente?

»Opažam, da to zelo spodbudi njihovo ustvarjalnost, pri marsikom lahko to v odrasli dobi preraste tudi v konjiček, ob katerem se sprostijo. Z likovnim ustvarjanjem razvijejo smisel za lepo oziroma odnos do umetnosti na splošno. Pri dramski igri obenem pridobijo samozavest in se naučijo nastopati, izgubijo tremo ter postanejo bolj suvereni in se zato lažje znajdejo tudi v nepredvidljivih situacijah.«

Učence v te dejavnosti vključujete že od prvega razreda?

»Dramskemu krožku so se letos lahko pridružili učenci od drugega razreda dalje, sicer pa že tudi prvošolci pripravljajo kakšne igre. Sama sem prevzela mlajše učence, učiteljica Nuša Poljanec pa četrti in peti razred.«

Z vašo predstavo Mala rdeča koklja ste letos sodelovali tudi na regijskem srečanju otroških gledaliških skupin. Kako je nastala ta predstava?

»Ko sem prebrala zgodbico, sem se takoj odločila, da moramo pripraviti igro, takoj sem že tudi vedela, kdo bo prevzel katero vlogo. Otroci so veliko sodelovali in pomagali z idejami in tako je nastala naša Koklja, ki smo jo premierno uprizorili v zadružnem domu ob prihodu Dedka Mraza, od takrat pa je za nami že kar nekaj nastopov. Prejšnji teden smo z njo nastopili kar trikrat, tako da je bilo kar naporno. Me je bilo kar malce strah, ampak smo kar v redu speljali. Otroci izredno radi nastopajo in so postali že pravi profesionalci, saj se med sabo tudi pogovarjajo o predstavi in ocenjujejo, kako je kdo kaj izvedel.«

Tudi sami sodelujete v gledališki skupini Smreka, ki deluje v Društvu učiteljev podružničnih šol. Od kod izvira to vaše veselje do igranja in nastopanja ter prenašanje tega znanja tudi na učence?

»Na začetku sem pripravljala predvsem razredne igre in nastope ob koncu šolskega leta, potem sva z učiteljico Nušo Poljanec nekaj časa pripravljali skupne predstave, nato pa je vsaka prevzela eno skupino. Za to sem se torej navdušila povsem spontano ob učiteljskem delu. Spoznala sem namreč, da je otrokom všeč, da jim zgodbe malo prirediš, zelo radi dramatizirajo in igrajo, zato je pri meni to tudi del pouka. Zgodbe jim rada približam tudi na tak način, saj se mi zdi, da tako lažje razumejo določene stvari.«

Starši danes pogosto opozarjajo na preobremenjenost učencev v šoli. Se strinjate s tem, da je danes šola za otroke prevelika obremenitev?

»Po mojem občutku sploh na razredni stopnji še ni tako zahtevno in ni tako hudo, kot opozarjajo zadnje čase. Učitelji se zelo trudimo, da za učence šola ni prehuda obremenitev in da lahko izpolnjujejo svoje naloge.«

Je tako kot z otroki tudi komunikacija s starši v majhni šoli bolj osebna?

»Zagotovo so stiki pristnejši. Letošnje tradicionalno decembrsko srečanje s starši na naši šoli je bilo res čudovito, prav vsi smo se nasmejali. Imeli smo gledališče v šoli in vsaka učiteljica je za svoj razred pripravila kratko dramsko igro, v kateri so po otrocih morali vloge prevzeti še starši. Vzdušje je bilo res čudovito, na ta način pa gradimo tudi pristnejše odnose.«

Biti učitelj torej za vas resnično ni samo poklic, ampak poslanstvo?

»Zagotovo, ves čas moraš biti vpet v šolsko delo, tudi ponoči včasih razmišljam, kaj bi še lahko pripravila za učence. Nikoli ne zaprem vrat šole in si rečem, zdaj pa sem končala s službo. Naše službe ni mogoče meriti v urah, ampak ker to rada delam, ker je ustvarjanje tudi moj konjiček, mi nikoli ni nič težko.«

To so očitno prepoznali tudi vaši kolegi, da so vam podelili priznanje, zato ima najbrž za vas še toliko večjo vrednost?

»Ne maram se izpostavljati, a ko sem ob podelitvi priznanja stopila na oder, sem se zavedela, da je to priznanje mojemu delu in da so tudi moji sodelavci opazili trud, ki ga vlagam v delo z otroki, zato sem bila resnično ponosna.«