Tržaški kras in morje
Izletniki Gorenjskega glasa so pretekli teden dodali nov kamenček v mozaik izletov v kraje za državno mejo, kjer živijo Slovenci. Obiskali so Tržaški Kras in tržaško morje.
Na mejnem prehodu Fernetiči se je začela kraška 'rajža' izletnikov Gorenjskega glasa pod vodstvom Grega Flajnika in izvrstnega poznavalca teh krajev, tržaškega Slovenca Karla Mezgeca iz Bazovice nad Trstom. Šofer Janez Kokalj je s centimetrsko natančnostjo pripeljal več kot deset metrov dolg avtobus po ozkih kraških cestah in zavitih ovinkih do vasi Col ali Zolla po italijansko (ime pove, da so imeli nekdanji gospodarji teh krajev tu mitnice), nad katero na 418 metrov visokem griču kraljuje taborska ali repentaborska cerkev, posvečena Mariji Vnebovzeti, ki je od srednjega veka naprej romarsko središče za celoten Kras, tako na slovenski kot na italijanski strani. Karlo Mezgec je povedal, da so na tem hribu postavili prvo cerkev v 10. stoletju, jo kasneje povečevali in obnavljali in jo v 15. stoletju zaradi turških vpadov tudi obzidali. Sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju. S Tabora je čudovit razgled na vzhodni del Krasa, na vasi Opčine, Prosek, Križ in Devin nad Tržaškim zalivom ter na Dutovlje in Štanjel na slovenski strani. Taborska cerkev je povezana s krajem Repen ali Rupingrande po italijansko, še posebej s tradicionalno Kraško ohcetjo, ki so jo zadnjič organizirali leta 2013. Potem niso več našli para, ki bi se bil pripravljen poročiti na tej 'ohceti'. Vendar vztrajajo, iščejo pare in upajo, da se bo prireditev vrnila v Repen in z njo na tisoče obiskovalcev in narodnih noš, sta Gorenjcem povedala vodja Kraške hiše Vesna Guštin in župan Marko Pisani, ki prihaja tudi v Naklo, kjer je doma njegova žena. Poroka Kraške ohceti je bila v taborski cerkvi, vsi ostali dogodki, povezani s prireditvijo, pa v Repnu, v Kraški hiši. Hiša, zgrajena leta 1831, je bila po zaslugi Zadruge Naš Kras leta 1968 odkupljena in preurejena v edinstven etnografski muzej. Ohranjeni so tudi pomožni objekti vključno z obzidanim dvoriščem 'borjač', ki je hišo in stanovalce varoval pred burjo. Ker ta piha s severne oziroma severovzhodne strani, tukajšnje hiše na severni strani nimajo oken.
Muzej slovenskega ribištva
Naslednja postaja izletnikov je bila vas Križ oziroma včasih Sveti Križ (Santa Croce) na kraškem robu, dvesto metrov nad severnim delom Tržaškega zaliva. Domačin Franko Košuta, upokojeni inženir ladjedelništva, je predstavil leta 1260 prvič omenjeno vas, ki je imela v 20. stoletju 1800 duš, od katerih jih je bilo dvesto ribičev, del vaščanov pa je bilo kmetov. V spomin na slovensko ribištvo v Tržaškem zalivu med Trstom oziroma Barkovljami in izlivom Timava v Jadransko morje so v Križu uredili Ribiški muzej tržaškega primorja. Z lesenimi čolni čupami, prvič omenjenimi že leta 1621, izdolbenimi iz dobrih sedem metrov dolgih hrastovih debel, so slovenski ribiči premagovali valove in postali legendarni lovci na izredno hitre ribe tune. Lovili so z lovno pravico, ki jo je v zalivu do ene milje od obale slovenskim vasem dal leta 1808 Napoleon. Muzej je spomin na vse, ki so pomagali ribičem. Tudi na kriške žene in dekleta, ki so 25 kilogramov težek ribji ulov od morja do vasi prenašale po 750 stopnicah.
Kraško potovanje je bilo sklenjeno v vasi Lokev na slovenskem krasu, v kraju pršuta in znamenitega obrambnega stolpa, v katerem je Srečko Rože leta 1993 začel urejevati največji zasebni vojaški muzej s 3775 razstavljenimi primerki. Srečko svojo zbirko dopolnjuje in je bilo v teh letih na ogled že na 700.000 primerkov. Legendarni Srečko je izletnike povabil še v cerkev z znamenitimi freskami Toneta Kralja, ki je v podobe iz Kristusovega življenja in trpljenja vključil tudi trpljenje Slovencev pod fašisti, ki jih je Kralj znal skriti v obraze Luciferja, in je bil zaradi tega poklican na zagovor k Italijanom. Vendar ni šel sam. Z njim je šel tudi župnik in oba so morali Italijani izpustiti.