Veselje do življenja
Ste kdaj razmišljali, da misli privlačijo dejanja? Tako kot mi je slučajno prišel pod roke članek o politikih, ki želijo, da bi imela Evropa več veselja do življenja, sem slučajno lahko prisluhnila Tomu Križnarju in njegovi zgodbi o Afriki. Večkrat sem ga že poslušala in vedno znova mi pusti sled.
Tomo in njegova žena Bojana sta se ravno vrnila z zadnje poti v Sudanu, kamor so pripeljali vrtino za črpanje vode. Več let so zbirali denar in sedaj so to čudo pripeljali na mesto, kjer naj bi ljudem omogočala pitno vodo. V času velikega navala beguncev je Tomo sprejel enega na svoj dom v Naklem. Poimenoval ga je Suljo. Z njim je obhodil svet in Slovenijo, trkal na vrata ustanov in srca ljudi, da so prispevali za to čudo. Afrika je zibelka človeka homo sapiens sapiens, in ko je Tomo prvič prišel tja dol, je čutil, da je to njegov dom. Bori se za pravice plemen, ki jih njihova lastna država želi uničiti. To so tista plemena, ki ne morejo na pot begunstva in nimajo želje po boljšem življenju. Radi bi le živeli tako, kot so to počeli njihovi predniki.
Bogastvo živega sveta je raznolikost. Bogastvo klavirju daje tako veliko število tipk, s katerimi lahko ustvarimo simfonijo. Večji kot je nabor tonov, bolj je raznoliko. Zelo se zavzemamo za ohranjanje raznolikosti rastlin in živali. Vsak trenutek nekaj vrst izumre zaradi človeške sebičnosti in pohlepa. Prav tako pred našimi očmi izginjajo različna plemena ljudi, ki nočejo ničesar drugega, kot živeti svoje življenje. Puščava se širi približno sedem kilometrov na leto, njihov življenjski prostor izginja. Živijo v nenehnem stresu pred bombnimi napadi in preganjanji svojega predsednika. In glej čudo, predavanje sem poslušala prejšnji teden v sredo, v petek smo slišali novico, da je predsednika Sudana odstranila lastna vojska in prevzela oblast. Ravno tega predsednika, ki ga je podpirala vsa zahodna in evropska politika. Kako je možno, da danes del sveta še vedno trpi za lakoto in pomanjkanjem vode, na drugi strani pa uživamo izobilje, ki močno presega mero potrebnega. Tomo in žena Bojana sta kazala slike gobavih ljudi, katerim okončine odpadajo. Roke so bile le še štrclji, s katerimi so si pomagali pri luščenju arašidov. Nočejo zapustiti svoje zemlje. Vprašali so jih, ali bi se preselili v bolj udobne kraje, in ti odgovarjajo, da ne bi mogli živeti brez otroškega smeha in pesmi, ki jih poslušajo vsak dan. Če bi dobili zdravila, ne bi bili več kužni, lahko bi ustavili napredovanje bolezni. Razviti svet ne da zdravil, prešteta hranijo v skladiščih. Ko preteče rok uporabe, jih zavržejo, ne da bi jih razdelili med tiste, ki bi jim lahko pomagali.
Mladi še vedno onemijo, ko vidijo takšne prizore in slišijo to pripoved. Pred leti je Pedro Opeka na vprašanje novinarke, kaj lahko Afrika da Evropi, odgovoril, Afrika Evropi lahko da veselje do življenja. Kako sodobno in kako aktualno. So ti ljudje čudaki ali človekoljubi?