Jabolko za ljubezen

Pozabljene šege in navade, 1. del

Različni kraji po Sloveniji so imeli nekoč zelo različne navade. Žal so mnoge z vplivom globalizacije izginile. Marija se še spominja, da ji bodoči mož ob zaroki ni podaril prstana, ampak ji je dal denar.

Takole je razložila: »Odgovor na radovedni zakaj je preprost: pred tem se je pozanimal o finančnem stanju moje družine. Vedel je, da bom za poroko potrebovala denar. S prstanom, ki bi se mi svetil na prstancu, pa si marsičesa ne bi mogla kupiti. Zelo lepa navada, ki se je ohranila še v devetdeseta leta, je bila, da je dal fant svojemu ljubljenemu dekletu na skrivaj jabolko. Včasih so bili moški v besedah veliko bolj nerodni, kot so danes. Jabolko pa je bil simbol, ki ga je vsakdo zelo dobro razumel.

Moja babica, na primer, se je poročila proti volji staršev. Poroko s fantom, ki je bil za njihove pojme premalo premožen, so ji branili. Po drugi strani pa so že dali besedo nekemu drugemu snubcu. Babica je izprosila, da je lahko šla s sestrično na semenj. Tam jo je že čakal ženin. Odpeljal jo je s seboj in ji vzel nedolžnost. Po tistem, ko ni bila več nedotaknjena, so se njeni starši hočeš nočeš morali vdati. Žal se je ded po poroki zelo spremenil. Tastu in tašči ni mogel nikoli odpustiti, da ga nista marala. Ker se ni mogel znesti nad njima, je pretepal babico in otroke. Zelo je trpela, a nikoli se ni pritoževala. Pokoro za neposlušnost je opravila že za časa tuzemeljskega življenja.

Ko sem bila mlada, rodila sem se leta 1934, se dekleta nismo smela pogovarjati z moškimi. Zlasti ne s takšnimi, ki so bili na slabem glasu. Da bi šle same v gostilno?! Ni bilo govora! Zelo smo tudi pazile na besede, ki smo jih izgovarjale. Kakšnega kvantanja so se posluževale le padle ženske!

Čast je bila zelo spoštovana in cenjena! Leta 1953 sem se zaposlila. Spominjam se, da je bila ena od mojih sodelavk tudi nezakonska mati. Kako grdo so se do nje obnašali! Moški, zlasti poročeni, so ji odkrito namigovali, kaj pričakujejo od nje. Kot bi se zgodilo včeraj, vidim pred očmi, kako jo je oddelkovodja zvabil v skladišče. Tudi potem, ko smo zaslišali njene krike na pomoč, si nismo upali vstopiti. Pa ni bila napačna ženska, vsaj zame ne. Kasneje, ko je končala administrativno šolo, se je odselila od staršev, ki so jo zaničevali, in si našla drugo službo. Kmalu je postala gospa, ki ni dovolila, da bi se kdorkoli do nje grdo obnašal.

Zadnjič so imeli na vnukovi šoli dijaški parlament. Pod večer je prisijal k meni in me vprašal, ali sem bila kaj ponosna, ko smo po vojni dobile ženske volilno pravico. Na ves glas sem se zasmejala! S kakšnimi neumnostmi danes perejo možgane mladini! Drži, res smo imele volilno pravico; toda – kaj bi z njo?! Plačane smo bile veliko slabše od moških pa tudi službo smo zelo težko dobile. Če moj brat ne bi bil v partizanih, bi se zanjo tudi jaz obrisala pod nosom! Ne vem, kako je danes, ker me te reči ne zanimajo več, a v povojnih časih je bilo vse že vnaprej dogovorjeno. Mi, uboga raja, smo samo dvigovali roke in to je bilo to!

Ženske nismo imele čisto nobenih pravic! Tudi domači so nas imeli za manjvredne od fantov. V šoli sem bila daleč boljša od obeh bratov, pa mislite, da je oče hotel slišati, da bi šla študirat? Ni bilo govora! Ti si baba, poročila se boš in rojevala otroke, mi je nekoč dejal s povišanim glasom. Še dobro, da sem dobila moža, ki ni bil preveč starokopiten. Na skrivaj, če je vedel, da ga nihče ne opazuje, je kdaj pa kdaj celo obesil žehto plenic, šel v trgovino, mi pomagal pri postiljanju postelj. Takrat še nismo imeli napenjalnih rjuh in je bilo treba rjuhe napenjati na drugačen način. Brez pomoči največkrat ni šlo.

Kadar sva prišla na obisk k njegovim staršem, se je čisto spremenil. Da bi jim pokazal, kdo je gospodar, je celo zarohnel nad menoj. Pa mu nisem zamerila. Tudi jaz sem vedela, da mora ves svet slišati, da je pravi dedec!

Po nedeljski maši je šel z ostalimi možakarji v gostilno na deci vina. Takrat ni še nihče pil piva. Tisti bolj potrebni so zraven vina pili tudi pelinkovec ali žganje. Nekoč sem dobila za darilo steklenico vermuta. Bil je zelo sladek, pa sem ga kar pila. Ne vprašajte me, kako sem bila pijana. Takrat sem bila stara že 46 let. Mož je bil moje voljnosti vesel, le posledic ne. Čez devet mesecev smo potem spet zibali. Na srečo zadnjič. Se pa spomnim, da je bilo to prvič, da je bilo tudi meni pri tistih rečeh lepo. Prej in potem, ko sem bila trezne glave, me je zmeraj skrbelo, da bi zanosila. In sem komaj čakala, da je mož opravil, da sem se šla potem umit.

Leta 1961 je moj brat izgubil službo. S še nekaterimi fanti je šel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Doma je ostala nezaposlena svakinja s tremi otroki. Brat ji kar nekaj časa ni pošiljal denarja, zato sva z možem morala skrbeti tudi zanje. V odnose med svakinjo in bratom se nisva vtikala, videlo pa se je, da je marsikaj narobe. Otroci so bili prestrašeni, če jim nisem posebej dovolila, se niso upali niti oglasiti. Z mojimi so se igrali, skupaj so hodili v šolo, a med seboj so bili različni kot noč in dan. Midva z možem jih nisva tepla in to se jim je tudi poznalo.

Ne vem, kaj je mislila svakinja, vendar se je v času bratove odsotnosti spentljala z vaškim gostilničarjem. Menda ji je obljubljal, da bo – če mu da – skrbel zanjo. To se seveda ni zgodilo. Poskrbel je le, da se je začela v trebuhu vedno bolj širiti in napihovati. Ker sem poznala bratovo vročo kri, me je grozno skrbelo, kaj bo, ko bo izvedel. A ''dobri'' ljudje so ga hitro obvestili, da se je neki ščurek zalezel v luknjo, ki po zakonu pripada njemu. Za veliko noč je prišel domov. Ni bil podoben človeku, temveč razjarjenemu biku. Svakinje se je lotil že na pragu. Tako jo je zmikastil, da ni bila več podobna človeku. Njo so odpeljali v bolnišnico, kjer je rodila, ponj pa so prišli miličniki. Celo v časopisih je pisalo o tem, kaj se je zgodilo. Ne morem povedati, kako me je bilo sram. Malo zaradi bratovega nasilja, malo zaradi naivnosti svakinje. Da sramota ne bi bila še večja, kot je že bila, je potem posredoval ata. Brat in svakinja sta se pobotala, čez dve leti pa se jima je potem rodil še en otrok. Tisti pa, ki se je izlegel iz kukavičjega jajca, je bil večino časa kar pri nas. Brat ga niti videti ni hotel, svakinja pa prav tako ne. Revček se mi je zelo smilil, saj je bil zelo prisrčen in priden. Žal pa čisto podoben svojemu očetu. Tudi pozneje, ko je odrasel, je znal obračati tako denar kot besede.

Ko ljudje enkrat pridejo v moja leta, postane njihov spomin negotov. Z mojim je pa ravno obratno: vsega se spomnim, kot bi se zgodilo včeraj. Še veliko zgodb vam bom povedala, le čas si vzemite zanje.«

(Konec prihodnjič)