Smo trpežni, a vse ima meje

Po dveh desetletjih je raziskovalnim novinarjem prišlo na misel, da bi razkrili delovanje študentskih servisov, kar smo videli potem v Tarči 21. marca. Človek, ki to gleda, se lahko samo drži za glavo ali razpoči od jeze. Milijoni, ki se stekajo v take združbe (in koliko je še podobnih) in se porabljajo za zabave, potovanja in druge »koristne« dejavnosti, so samo metanje denarja skozi okno in pesek v oči vsem davkoplačevalcem, ki s svojim delom to stanje vzdržujejo. Ampak vladajoči morajo te milijone nekje pobrati. Najlažje preko inšpektorjev in visokih kazni za nabiralce regrata, gob, borovnic, zvončkov itd. Ni rečeno, da ne bodo uvedli še davka na zrak, ki ga dihamo, od vode ga že dolgo plačujemo.

Z ministrstva za kmetijstvo se slišijo visoko doneče besede (z balkona se na tla slabo vidi), kako bo država dvignila samooskrbo z mesom, zelenjavo, sadjem. Same besede, besede … Kdor zasleduje razmere na tem resorju, pa sliši o divjih zvereh, ki so zaščitene bolj kot človek, o kupu papirjev in denarja, ki ga mora lastnik malo večjega rastlinjaka zbrati, če ga hoče postaviti ali samo prestaviti. Take bedarije so možne samo v Sloveniji, ko birokrati (ki še nikoli niso ničesar pametnega naredili) v foteljih pišejo bedaste zakone. V številu zakonov in podzakonskih aktov smo pa tako in tako rekorderji. Slovenci smo trpežni ljudje, vendar ima vse svoje meje. Kot pravijo ljudje, Italija ima mafijo, pri nas ima mafija državo.

Julijana Gartner, Selca