Kapitalni spomenik naše gotike
Sveti Primož nad Kamnikom ni le priljubljena izletniška točka pohodnikov in gorskih tekačev, ampak izjemen umetnostno-zgodovinski spomenik s freskami, ki jim pri nas ni para. Ta biser srednjeveškega slikarstva in arhitekture je zdaj podrobno opisan v novi monografiji.
Prvo monografijo o Svetem Primožu nad Kamnikom je Ferdinand Šerbelj na pobudo nekdanjega ključarja v tamkajšnji cerkvi Milana Šuštarja napisal že leta 1995, in čeprav je bila sprva mišljena le skromna brošura, je avtorjevo veselje do tega umetnostno-zgodovinskega kompleksa privedlo do čisto prave knjige, ki pa je že davno pošla. Ker pa ni pošlo tudi zanimanje za Sv. Primoža, so se v Društvu svetega Jakoba Kamnik, Društvu Mohorjeva družba in založbi Celjska Mohorjeva družba odločili za drugo, obnovljeno izdajo, ki je luč sveta ugledala tik ob koncu lanskega leta. Ne nazadnje je prof. Nace Šumi cerkev svetega Primoža in Felicijana označil za kapitalni spomenik srednjega veka na Kranjskem. Tudi dopolnjeno izdajo je napisal umetnostni zgodovinar Ferdinand Šerbelj, ki se Svetemu Primožu posveča že od leta 1970, pa kljub temu pravi, da spomenik spremlja tudi »koprena skrivnosti«, o kateri še ni bila napisana zadnja beseda.
Pot k Svetemu Primožu iz Stahovice vodi že več kot dva tisoč let in vse do sredine prejšnjega stoletja (do gradnje žičnice) je bila tod glavna pot na Veliko planino. Pot je bila tlakovana, še danes pa je ob njej nekaj kapel in znamenj, gre namreč za starodavno romarsko pot in sveti kraj, kar dokazuje tudi to, da so se mu pastorji, ki so gnali na planino svojo živino, izognili. Tu je bila nekdaj tudi srednjeveška naselbina z obzidjem, ki je deloma še ohranjeno, kamor so se vaščani zatekli v nemirnem obdobju preseljevanja ljudstev v 5. in 6. stoletju. Prvi zametki cerkve segajo v 12. stoletje, današnjo arhitekturno podobo pa dobi leta 1507.
Kompleks na Svetem Primožu obsega cerkev sv. Primoža in Felicijana, podružnično cerkvico svetega Petra, samostoječi zvonik, mežnarijo (kjer so stalno živeli in ob cerkvi tudi pokopavali takratne kaplane) z gospodarskim poslopjem in Marijino osmerokotno kapelo (edini ohranjen tak primer kapele pri nas), na evropski umetnostnozgodovinski zemljevid pa se uvršča predvsem zaradi fresk. Glede njih si strokovnjaki še niso povsem enotni, kdo je njihov avtor in kdaj so nastale, so se pa njihovega pomena zavedali že v 19. stoletju, saj je bil v cerkvi zabeležen prvi primer restavriranja fresk pri nas. K sreči v preteklosti freske niso bile prebeljene ali uničene. »Takega poklona svetim trem kraljem drugod v slovenski umetnosti ni. Gre za izreden likovni in gledališki prizor. Prvič v slovenskem slikarstvu so v teh freskah upodobljene kamele, na njih vidimo tudi kuharja z jajci, ki je prav tako verjetno najstarejša uprizoritev kuharja pri nas. Freske so polne detajlov, polne svežine in renesančne radosti,« je eno od fresk, ki so nastale v začetku 16. stoletja, opisal avtor. Freske so v restavratorskem pogledu še nedokončane in bi si nedvomno zaslužile več strokovne pozornosti, predvsem restavratorske. »Čeprav gre pri njih za najpomembnejšo likovno realizacijo na prehodu iz gotike v renesanso, je kljub dobrim vpogledom v razumevanje našega poznogotskega slikarstva v tem poglavju naše dediščine še veliko neznank,« je še poudaril na predstavitvi knjige.
Nenavadno v cerkvi je tudi to, da so relikvije zavetnikov sv. Primoža in Felicijana, ki so ta kraj tudi napravile za romarskega, shranili v grobnici v ozadju cerkve, ne pa na oltarju. Avtor v knjigi izpostavlja tudi pomen kamniškega župnika Maksimilijana L. Raspa (1673–1742), ki je poleg romarske cerkve postavil zvonik in je poskrbel, da so imeli Kamničani na dan svojega zavetnika poseben sejem brez davka.
Nekdaj so na Sveti Primož množično romali verniki, danes pa predvsem pohodniki, ki še naprej skrbijo, da ta poseben kraj ostaja urejen in obiskan, kot si tudi zasluži.