Pred dvorano American Airlines center stojijo od leve proti desni Matej Demšar, Ziga Milan in Zala Lomshek, Janko Kalan, Jurij Lomshek, Gregor Kalan, Peter Demšar, spredaj pa Polona in Anamarija Kalan ter Teja Lomshek.

Čez pol sveta za Lukov podpis

Luka Dončić je na uradnem treningu pred tekmo kljub dejstvu, da ima v Dallasu zares zvezdniški status, posvetil nekaj trenutkov skupinici Slovencev, ki je v ZDA prišla navijat zanj. Lukov podpis na majico, šov, ki ga Američani naredijo iz vsake tekme ... čarobno in nepozabno.

Ideja, da si bom nekoč v živo ogledal košarkarsko tekmo lige NBA, se mi je porodila, ko sem imel 15 let in sem redno spremljal legendarnega Michaela Jordana. Leta so minevala, vse do sezone 2018–19, v kateri je za ekipo Dallas Mavericks prvič nastopil naš čudežni deček Luka Dončić. V tem času sem spoznal Gregorja Kalana, danes enega svojih najboljših prijateljev, ki ga je življenjska pot zanesla v ZDA, v majhno vas Chichopee v državi Kansas. Gregor se je tam poročil z Američanko slovenskih korenin Jasno Lomshek. Njeni predniki so živeli na območju Škofje Loke ter Trojan.

Kdaj prideš?

Ko je bil Gregor decembra na obisku v Sloveniji, sem ga pobaral, ali ga zanima, da bi si skupaj ogledali košarkarsko tekmo Luka Dončića v Dallasu. Kdaj prideš in kdo pride s teboj, je bil njegov navdušeni odgovor. Z Gregorjem se poznava že 17 let, v tem času sem ob obiskih čez lužo dodobra obvestil njegovo družino. Na pot v Dallas sem hotel povabiti še koga, ki si bo ZDA ogledal prvič. Tako je z mano odšel Peter Demšar z Rudna, zvesti prijatelj in klubski tovariš pri bovlingu. S seboj sva vzela še Petrovega najmlajšega sina Mateja. Takoj po novem letu smo začeli z organizacijo poti. Izbrani datum je bil 2. marec, ko je bil na 62. tekmi ekipe Dallas Mavericksov v letošnji sezoni v American Airlines centru njihov nasprotnik Memphis Grizzlies. In smo šli.

Ob prihodu čez lužo nas je pričakal mraz in pravi občutek zime, ki je v Sloveniji letos nismo izkusili. Ko smo se na poti iz Kansasa, kjer nam je Gregor posodil svoj avto, preko Oklahome bližali Dallasu, smo si ogledovali neskončne ravnine, polja in nekoliko zanemarjene kmetije. Pravijo, da Američan, ko zamenja avto, starega pusti za hišo; in res smo lahko ves čas opazovali majhne odpade vozil in ostale krame, ki so kazili sicer lepo pokrajino. Ena prijetnejših izkušenj pa je bila zagotovo točenje goriva na bencinskih črpalkah. Za poln tank smo odšteli – reci in piši 20 dolarjev!

Pred tekmo smo si seveda v Dallasu ogledali najbolj znameniti ovinek na ulici Elm, kjer so 22. novembra leta 1963 izvedli atentat na predsednika Johna F. Kennedyja. Tam za drevesi še zmeraj stoji ista lesena ograja kot takrat, v stavbi, iz katere so streljali nanj, pa je sedaj muzej.

Najprej na trening

Naše misli so bile seveda usmerjene v večerno tekmo in novo predstavo našega čudežnega dečka. Po nasvetu novinarja RTV Slovenija Tilna Jamnika smo si zagotovili tudi vstopnice za uradni trening, ki jih je običajno na voljo le sto, morda dvesto. Vsem košarkarskim navdušencem je namreč znano, da le na uradnem treningu lahko prideš do podpisa igralca.

Pred dvorano v Dallasu se nam je pridružil še Gregor in skupina osmih ameriških Slovencev iz Kansasa. Seveda smo si vsi želeli snidenja z Lukom, a smo imeli le štiri vstopnice za uradni trening. Ker pa smo bili oboroženi s slovenskimi zastavami, so nas kljub strogim varnostnim pregledom ob prisotnosti vodje varnosti vendarle vse spustili v dvorano. Bili smo začudeni, česa takega v Sloveniji ne doživiš. Na vprašanje, kdaj trening opravi Luka, so prijazni varnostniki pojasnili, on je »zvezda«, kar pomeni, da na parket pride le za zadnjih 15 minut.

Nepozaben trenutek

Res je bilo tako, ob njegovem prihodu na trening pa je v skoraj prazni dvorani završalo, ko se je začel ogrevati z meti za tri točke. Kmalu so se nam na tribuni pridružili še ostali Slovenci, ki so pripotovali v Dallas, in že se je po dvorani slišala slovenska pesem ob Lukovem dvajsetem rojstnem dnevu, ki ga je praznoval le dva dni pred tekmo. Po končanem treningu je napočil trenutek odločitve: smo prišli zastonj v Dallas ali bomo dobili podpis? A se je Luka izkazal in kljub zvezdniškemu statusu dal prednost nam, Slovencem. Sekunde ob Lukovem podpisovanju na majico in mojem trepljanju po njegovi rami so se mi zdele večne, trenutek, ki ga ne pozabiš. Vsi smo prišli do podpisa in naša pot v ZDA je bila poplačana še pred tekmo.

Kasneje smo si na tribuni takoj našli prijatelje – vsi so hoteli vedeti, kdo smo in od kod smo prišli, se slikati z nami. Prav tako tisti dan ni bilo prav nič pomembno, da »naši« niso zmagali – mi smo samo uživali v šovu, ki ga Američani pripravljajo na tekmah ... Bilo je čarobno.

Kot bi bil doma

Na poti po ZDA smo si pod vodstvom Gregovega tasta Jerryja Lomshka ob hudem mrazu, do –20 stopinj Celzija, ogledali Crawford County z mestom Pittsburg, predelom v jugovzhodnem Kansasu, kjer domuje številna družina Kalan-Lomshek. Ta del ZDA je bil v preteklosti dom številnim Slovencem, ki so v Novi svet odšli s trebuhom za kruhom. Pokrajina je bila znana po rudnikih premoga. Ko smo se sprehajali po starem pokopališču v Pittsburgu, smo naleteli na številne nagrobne kamne s slovenskimi priimki, zaradi katerih smo včasih dobili občutek, da smo skoraj doma, v Sloveniji. Domače sem se kot vedno ob svojem obisku v ZDA počutil tudi z družino Kalan - Lomshek. Tokrat so nas razvajali z zvitki cimeta, ki so posebej navdušili Mateja. Z družino Kalan - Lomshek sem si v letih druženja ustvaril trajno prijateljstvo, ki ga še vedno gradimo. Vsakokrat, ko se srečamo, je praznik.