Češnje, bele in rdeče

Zelo rada berem, še raje se o prebranih knjigah pogovarjam. V bralnih skupinah tako bralci kramljamo o knjigah, si izmenjujemo mnenja, ki niso vedno enaka niti spodbudna. To se mi zdi izjemna dodana vrednost prebrani knjigi. Ne nazadnje je branje knjig lahko tudi biblioterapija in je vedno potovanje v nov svet. Z vsako prebrano knjigo pa se lahko približam sama sebi. Na bralno srečanje kdaj pride sam avtor knjige in tedaj je to posebno doživetje za vse, za bralce, pa tudi za avtorja. Skupina je manjša, vsi smo knjigo prebrali in vsak ima svoje mnenje. Tako smo se na zadnjem srečanju pogovarjali o knjigi Tanje Tume Češnje, bele in rdeče, z obiskom nas je razveselila avtorica sama.

Roman je izšel leta 2015 in govori o spravi. Spravi med Slovenci, ki smo/so razdvojeni od posledic druge vojne. Državljanska vojna je zarezala hudo rano v narodovo srce in kadar dvigne roko brat proti bratu zaradi ideologije, tedaj ni nikoli nič dobrega. Vedno so zgodovino pisali zmagovalci in njihova človečnost in veličina se kaže v odnosu do poražencev. Vojna je praktično pogosto stanje v nekem narodu, na nekem ozemlju. Vojskujejo se zaradi pohlepa po novem ozemlju, želje po prevladi nad nekom, zaradi vere, ideologije ... Če gledamo iz ozadja ali s časovne distance, zaradi neumnosti, kdor pa je tedaj zraven, pogosto nima izbire. Vzemi orožje, postani dezerter ali zapornik ali pojdi v tujino. Vedno zmagovalcu pripadajo časti in slava in vedno šele z leti lahko pišemo nevtralno zgodbo, zgodovino in resnico. Ali je za našo drugo vojno že prišel nevtralni čas resnice? Ne vem, stroka je še vedno razdeljena. Politika se s tem ne ukvarja, ker narod razdvaja, mladih ne zanima.

Zdi se, da ima literatura večjo moč kot sama zgodovinska dejstva. Če pogledamo naše sodobne literate, so mnogi napisali najnovejša dela z vsebino druge vojne (Jančar: In ljubezen tudi, To noč sem jo videl; Möderendorfer: Druga preteklost; Boris Pahor v večini svojih del razlaga, kako je doživljal fašizem in taborišča …).

Maturanti se zadnja leta sprašujejo, zakaj morajo brati tako težke knjige, letos predelujejo Angel pozabe. Moje mnenje je, da bi prav preko literature najbolj kritična populacija lahko spoznala resnico o drugi vojni. Resnico in usodo, ki jo je živel navaden Slovenec. Da bi podoživeli trpljenje, ki je dočakalo prav vsakega, in poskušali razumeti to bedo in grozo. Šele ko podoživiš bolečino posameznika, ga lahko razumeš. Zelo je pristransko, če kujemo v zvezde kateregakoli junaka in udeleženca vojne. Živeli smo v času, ko svoboda govora ni bila dopuščena niti mogoča. Tudi pisateljica je pou­darila, da bomo o vsem tem lahko govorili in pisali, dokler bomo imeli demokracijo. Od vseh oblik vladanja je ta še najmanj nora, vse pa imajo slabosti.

Torej knjiga pripoveduje zgodbe različnih družin med vojno in preživelih po njej. Če radi berete, bo knjiga zagotovo pustila sled.