Nikogar ne pusti ravnodušnega

Prijetno presenečenje sredi Atlantika: Madeira (1)

Maderio, portugalski otok sredi Atlantika, mnogi priključujejo Afriki, saj je Maroku bližje kot portugalski obali. Danes na njem živi okoli 270 tisoč otočanov, od tega skoraj polovica v glavnem mestu Funchal.

Maderia v prevodu pomeni les, leseni otok, ker je bila pred prihodom prvotnih prebivalcev v celoti pokrita z gostim gozdom. Na žalost je od njega ostala le še bleda senca preteklosti, saj so ga izrinili z namernim požiganjem, da bi pridobili prostor za kmetijstvo. Danes se nam podobno početje zdi na robu kriminala, vendar pogled na geografsko značilnost otoka ponuja logično razlago za tako početje. Madeira je ena sama strmina, kjer 34-odstotni klanec ni nobena posebnost. Obdana je z visokimi, prepadnimi klifi ter prepredena z globokimi dolinami, tako da ravne zaplate zemlje lahko prešteješ na prste.

Zaradi mile subtropske oceanske klime je Madeira dobila vzdevek otok večne pomladi, saj se temperatura skozi vse leto gibljejo nekje med 15 in 25 stopinjami. Čeprav je otok razmeroma majhen, je vreme na južnem delu otoka največkrat popolnoma drugačno kot na severni strani. Za severni del so značilne padavine, vetrovi in megla, medtem ko je južni del topel in sončen, kar je dobro imeti v mislih pri načrtovanju odkrivanja otoka. Vsekakor pa je vreme upravičilo svoj sloves tudi sredi januarja, saj se je temperatura gibala nekje okoli dvajset stopinj Celzija, kar je bilo pravi blagoslov glede na zimski čas.

Ker je Maderia priljubljena turistična destinacija, je na voljo kar nekaj letalskih povezav. Če imate čas, pa se nanjo lahko podate tudi s trajektom z bližnjih Kanarskih otokov. Januarja je bila najbolj ugodna letalska povezava iz Benetk, prek Frankfurta do Funchala. Letališče je res nekaj posebnega in zaradi svoje lege med atlantskim morjem in strmimi otoškimi hribi velja za enega nevarnejših na svetu. Pred časom so podaljšali pristajalno stezo, ki sega nad morje in je podprta z mogočnimi stebri, pod katerimi poteka glavna cesta do rta na koncu otoka. Ker je izpostavljena vetru, ki pogosto pokaže svojo moč, je včasih pristanek pravo adrenalinsko doživetje, ki pa mi je bilo na srečo prihranjeno.

(Nadaljevanje prihodnjič)