Konec najinih prepirov
Saj vemo, da to ni mogoče. Lahko pa prepire spremenimo v raziskovanje samih sebe. To se bo zgodilo le, če bova drug drugega spodbujala k osebnostni rasti. Zakaj? Zato, da bova bolj povezana, da bodo prepiri kratki, da bodo izgubili svojo moč. Tako bova midva bolj zadovoljna v svojem odnosu. Težko je dojeti, vendar deluje – v času prepira se morava bolj povezati, ne pa oddaljiti. Če se oddaljiva, prepir doseže svoje: osami naju in nato vsakega posebej zmelje. Življenje brez povezave, brez ljubezni, brez srčnega odnosa je pekel na zemlji. Tega si ne želiva in ne potrebujeva.
Razmišljali smo že, kaj storiti za lažje in boljše reševanje prepirov: iz razumskega naštevanja dejstev stopiti v čustveni svet in ga natančno deliti z zakoncem, aktivno poslušati brez kritiziranja in dajanja nasvetov, prepoznavanje sprožilcev, ki nas vržejo v prepir, imenovanje najglobljih želja, ki jih imamo in jih nočemo priznati drug drugemu.
Ko sva osvojila te korake, bo vsak zase začel aktivno (v celoti) prevzemati odgovornost za svoj del prepira. Samo za svoj del in nič več. Kadar smo sprožilci jeze ali umika pri drugem, bomo sprejeli to dejanje in se opravičili drugemu. Jaz kot »vreščeča čarovnica« bom prevzela odgovornost, da rajši kritiziram neko malenkost, ki je moj mož ni idealno opravil. Opravičila se bom, da prej nisem videla mnogo dobro opravljenih malenkosti. Nato bom priznala, da preprosto ne prenesem dobro opravljenega dela, ker sem bila doma pogosto kritizirana zaradi površnosti. Zbrala bom pogum in priznala možu, kako zelo sem se počutila nevredno, saj karkoli sem storila, nikoli ni bilo dobro. Samo kritiko in kritiko sem morala poslušati. Kot sem bila kritizirana, tako sedaj kritiziram in stresam slabo voljo naprej. Jaz kot »brezjajčnik« (moški brez svoje moškosti) pa bom prevzel odgovornost, ker se v prepiru avtomatsko zaščitim in skočim v svoj brlog. Ne upam se zoperstaviti ženski jezi. Kot se moj oče ni upal upreti vpitju moje mame. Vse to sem gledal leta in leta. Prevzel bom odgovornost za svoj umik, predvsem pa bom dragi moji ženi priznal svoj strah pred žensko jezo. Ko to storiva, postaneva odrasla in prenehava ponavljati otroške zgodbe. Vsi ti naši vzorci so zapisani globoko v naši podzavesti. Zato bomo morali zbrati veliko trdne volje, da jih prekinemo.
V zadnji točki reševanja zakonskih prepirov se bova osredotočila na preventivno načrtovanje prihodnjih prepirov. Kako bova odreagirala, ko pride prvi sprožilec? Kaj bom storil, ko čutim, da ozračje postaja napeto – običajno to zelo dobro zaznamo, le nočemo priznati, ker mislimo, da bo šla nevihta mimo. Malokdaj gre mimo brez posledic osamljenosti. Povejta si, kaj si želita drug od drugega, ko prihaja vihar prepira. Zaznajta ga in si povejta, da si ne bosta dovolila pokvarjenega konca tedna. Dela nam v zrelih in ljubečih odnosih ne bo zmanjkalo.