Valentin Hodnik, slikar Triglavskega pogorja
Na Gorenjskem v deželi Kranjski (187)
Popularizator planinstva in turizma slikar Valentin Hodnik se je rodil 18. februarja 1896 v številni kmečki družini, po domače pri Bavantu, v Stari Fužini v Bohinju. Ob sedanjem priznanju njegovega slikarskega dela in uveljavljanju planinstva ostaja tudi tragika njegovega življenja.
Zaradi dolgoletne očesne bolezni mu je vid vse bolj slabel. Pri padcu si je poškodoval desno roko, vmešala pa se je še nesrečna ljubezen. Javnosti ga je opisala nekdanja kustosinja Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani Elizabeta Gradnik. Zapisala je, da se mu je življenje začelo podirati in je štiridesetleten storil samomor.
Leta 1919 sta Hodnik in profesor Janko Ravnikar zgradila pot iz doline Voje čez Vrtačo na Triglav. Poskrbel je za ureditev vojaških pokopališč pri Zlatorogu in na Komni. Njegove barvne risbe, ki prikazujejo življenje v teh krajih, so polne humorja. Za hotelirko Jerajevo je izdelal maketo Triglava z okolico. Bil je član Slovenskega planinskega društva, Turistovskega kluba Skala in eden od ustanoviteljev Smučarskega kluba Bohinj.
Šolo je obiskoval v Srednji vasi, kjer je nadučitelj Ivan Rihtaršič opazil njegov slikarski talent. Skupaj s takratnim župnikom Ivanom Pibrom sta mu skušala omogočiti nadaljnji študij. Pet let se je šolal pri profesorju Alojziju Repiču na Strokovni obrtni šoli v Ljubljani in absolviral kot kipar.
Po šolanju se je vrnil domov in si v očetovi hiši uredil atelje, vendar se ni posvetil kiparstvu, temveč bolj ljubemu slikarstvu, saj so mu bili tedanji dogodki najbližji. Med prvo svetovno vojno je bil namreč Bohinj izhodišče za krnsko fronto. Hodnik je tedaj dobival od številnih častnikov mnogo naročil za slike. Istočasno je začel iskati izredne naravne motive v domačih gorah. Širše je postal znan leta 1917, ko je razstavil svoja dela na XIV. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Tedaj se je seznanil tudi z deli tedaj vodilnih slovenskih slikarjev, ki so imela nanj velik vpliv. Njegova dela so tako nastajala pod vplivom impresionistov in vesnanov.
V letih 1921 in 1922 je nadaljeval šolanje na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kjer so nanj vplivale ekspresionistične tendence. Zaradi pomanjkanja denarja študija ni končal. Doma je še naprej slikal bohinjske gore in njihovo okolico. Njegovo realistično slikarstvo z razpoloženjskim pridihom je prešlo v zanj značilno, rahlo stilizirano oblikovanje skalnih gmot, podanih s svetlimi in temnimi partijami z omejeno barvno skalo. Z značilno svetlobo in barvami je znal ujeti visokogorsko, zlasti zimsko ali zgodnje poletno razpoloženje na planinah. Najpogostejši motiv so bile gore, stene, Bohinjsko jezero, pogosto pozimi, ob različnih urah dneva, v vsakem vremenu. Na svojih poteh po gorah je slikal akvarele in fotografiral gore ter jih nato prenašal na platno v svojem skromnem domu in ateljeju, v tako imenovani vili Ruši, ki si jo je postavil leta 1926 v Ukancu. Upodobil je malodane celotno Triglavsko pogorje. Elizabeta Gradnik je zapisala, da je bil njegov opus velik in raznolik, saj so evidentirali več kot 230 olj, akvarelov, skic in risb.
Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:
V Veliki Dolini pri Krškem se je 18. 2. 1891 rodil organizator planinstva Josip Pretnar. Vodil je gradnjo planinskega doma na Komni. Bil je tretji predsednik planinske zveze.
V Mostah pri Ljubljani se je 21. 2. 1885 rodil duhovnik Ivan Tomažič, ki je deloval v Cerkljah na Gorenjskem, na Selih pri Kamniku in v Trebnjem. V spominu ljudi je ostal kot eden najpomembnejših buditeljev kulture in omike.
V Trstu se je 24. 2. 1903 rodil pisatelj Vladimir Bartol. Oktobra 1936 se je preselil v Kamnik ter se posvetil pisanju romana Alamut, po katerem je izredno zaslovel.