S pesmijo in sliko po Morjá široki cesti

V Galeriji Prešernove hiše je na ogled razstava ilustracij, za katere so izbrane avtorice Kaja Urh, Maruša Štibelj in Veronika Vesel Potočnik motive iskale v poeziji Franceta Prešerna. En pesnik, tri različne umetniške poetike, ki vas bodo očarale tako na razstavi kot v knjigi.

Kranj – V preteklem tednu smo se lahko našega pesnika naužili na sto in en način: v pesniških recitalih, zborovskem petju, slavljenju prejemnikov po njem imenovanih nagrad za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi, modrih mislih bolj in manj za to pristojnih politikov in javnih osebnosti, a tudi prešerno športnih dogodkov, da ne rečem kulinaričnih užitkov vseh vrst. Vse v imenu praznovanja slovenske kulture. Odprla se je tudi prenekatera likovna razstava, ampak ena izmed njih je prav posebna. O tej bo tekla beseda.

V galerijskem delu Prešernove hiše, ki jo upravlja Gorenjski muzej, vsako leto pripravijo razstavo, naj bo ta dokumentarna ali s pesnikom kako drugače povezana. Kustos, ki skrbi za razstavni program v tej plemeniti hiši v Kranju, umetnostni zgodovinar Gašper Peternel je v zadnjih letih pri tem zelo inovativen. Tudi letos se ni odrekel dobri ideji. »Ker letos beležimo okroglo obletnico 170 let od Prešernove smrti, sem razmišljal o nečem posebnem, kreativnem in seveda čim tesneje povezanim s pesnikom. Sprva sem razmišljal o temeljiti predstavitvi katerega od preteklih Prešernovih nagrajencev, a se mi je vse bolj zdelo smiselno, da razstavo povežem s Kranjem in Kranjčani,« se spominja Gašper Peternel in ob tem dodaja: »Nadaljevanje je bilo logično. Izbral sem tri mlade likovne ustvarjalke, perspektivne in z velikim potencialom, vse so tudi članice Likovnega društva Kranj in so bile že nagrajene. V svoji likovni govorici so stilno dovolj različne in privlačne za nagovarjanje kar največ generacij. Naj dodam, da je med njimi tudi prava kemija, saj je bilo dobro sodelovanje pri pripravi razstave in knjige ilustracij še kako pomembno.«

Izbor avtoric, ki so likovna dela ustvarjale po Prešernovih pesmih, je bil tako hitro dopolnjen, Peternel je izbral Kajo Urh, Marušo Štibelj in Veroniko Vesel Potočnik. »Najprej sem bil v stiku z Veroniko, saj je njen opisni slog dovolj preprost za vsakega gledalca, za Kajo sem vedel, da je dobra risarka, Maruša pa je zelo lepo napredovala v kolažu, zato so tudi njene interpretacije zanimiva popestritev, četudi so v primerjavi s kolegicama barvno manj pestri.«

Pesmi so avtorice večinoma izbrale same, muzealčeva želja je bila le, da vključijo tudi pesmi, ki jih je Prešeren posvetil Valentinu Vodniku in prijateljema Andreju Smoletu in Matiji Čopu. »Omenjeni so namreč pomembno prispevali k Francetovemu ustvarjanju in so pomembni za njegov kult, o katerem je bilo govora o prejšnji razstavi v Prešernovi hiši. Pomembno pri izboru pesmi mi je bilo predvsem to, da so umetnice začutile pesem, sicer izdelki ne bi bili tako zanimivi.«

Od simbolike do vzdušja v pesmih

Vsaka izmed umetnic je tako izbrala pet Prešernovih pesmi in jih za razstavo oplemenitila z dvema slikama, ilustracijama. Izziv ali kaj pa mi je tega treba bilo? »Sprva že tako pomisliš, saj si kot avtor vajen logičnega in racionalnega razmišljanja. Ko prebereš pesem, pa imaš občutek, da si popoln tepec, ker ne veš natančno, kaj si prebral. Šla sem v lov za razlagami pesmi, ki niso najbolj tipične zanj in še niso bila ilustrirane,« se spominja Urhova; da so pri izboru zagotovo imele nekaj težav, pove Vesel Potočnikova, Štibljeva pa dodaja, da ji je po določenem času delo postalo tudi izziv, na kar je vplivalo tudi to, da pri izboru niso bile omejene.

»Seveda je bilo idej mnogo več, kot jih lahko vidite na razstavi in tudi v knjigi, a smo se držale prvotnih načrtov tako glede formata slik kot njihove umestitve v galerijo,« razmišlja Urhova, Vesel Potočnikova pa dodaja, da je število izbranih pesmi določal tudi obseg knjige. Ta je seveda nabor treh različnih likovnih tehnik, ki odlikuje likovno govorico vsake od umetnic.

Najprej svoj pristop pri ilustracijah pojasni Kaja Urh: »Uporabila sem enak pristop, kot sem ga na primer pri slikah na nalepkah za pivo Pivovarne Maister. Najprej motiv narišem ročno s svinčnikom v večjem formatu. Tu vsako figuro izpopolnim do potankosti. Sliko potem fotografiram in jo pomanjšano na računalniku še dodatno obdelam. Precej razmisleka sem imela pri vsebini, saj se nisem želela usmeriti zgolj na nekatere izbrane besede v pesmih, ampak sem hotela predstaviti simbolni pomen pesmi kot celote.« Veronika Vesel Potočnik se je posluževala svojega ustaljenega načina ilustriranja. »V podobe pa sem želela zajeti neko vzdušje, ki veje v sami pesmi. Meni ni šlo toliko za simboliko kot za to, kako jaz vidim posamezne pesmi. Iz posameznih prizorov sem potem gradila kompozicije,« akrile z zanjo značilnimi tankimi nanosi opisuje Veronika. »Ni dobro, da imaš preveč izdelano idejo, kaj boš naredil, bližje mi je, da poskušaš v sliko zajeti razpoloženje, ki ti ga vzbudi prebrano. Imela sem težavo, ker v kolažu nisem mogla uporabljati krep papirja in papirnatih prtičkov, ki so moj standardni material, zato sem se zadeve lotila bolj grafično. Tudi sama sem najprej naredila kolaže ročno, kasneje pa sem jih spremenila na računalnik. Tu so na ogled digitalni printi.«

O strahospoštovanju likovno upodabljati Prešernove pesmi – v zgodovini slovenske likovne umetnosti so po njih posegali mnogi slikarji, kiparji in grafiki – so sogovornice povedale. Maruša: »Katere koli poezije bi se lotila, bi se je lotila s strahospoštovanjem, še toliko bolj, ker je to Prešeren in ker razstavljam skupaj s Kajo in Veroniko.« Kaja: »Avtorji imamo v takih trenutkih kaj nizko samopodobo.« Veronika: »Prešernove pesmi so bile že tolikokrat predstavljene in citirane, da so postale večna tema pri Slovencih. Sama se imela strahospoštovanje, hkrati pa mi je bil to tudi lep izziv. O njem sem zdaj prebrala toliko kot vse od šolskih let ne.«

Skupni imenovalec je knjiga

Avtorice so vesele, da so njihova dela na voljo tudi v knjigi. To je nekaj, kar lahko vsak postavi na knjižno polico – in ko si zaželi, uživa tako v pesmih kot v slikah. V knjigi nedvomno še bolj do izraza pride projekt kot celota. Avtorice so si v umetniški govorici zelo različne, v knjigi pa je skupni imenovalec projekta še posebno izrazit.

Kot je povedal Gašper Peternel, je Gorenjski muzej od avtoric odkupil vsa dela, kar je mogoče majhen, pa vendarle korak k iskanju načinov konstruktivnega povezovanja muzeja z lokalnim ustvarjalnim okoljem. »Mislim, da smo po dolgem času naredili lep izdelek – knjigo, ki kaže, da tudi v Kranju znamo častiti Prešerna, tudi sami s kranjskimi močmi.« Umetnice bodo imele 8. marca vodstvo po razstavi. Datum seveda ni izbran naključno, seveda pa si lahko sami izberete, kateri dan do 1. aprila si boste izbrali za ogled razstave Morjá široka cesta. Spoznali boste tudi, kako široke so poti ženske likovne ustvarjalnosti.