Prešernov praznik v Celovcu

Slovenski kulturni praznik spremlja tudi Slovence v sosednjih državah. V Celovcu je bila proslava v torek.

Celovec – »Tukaj smo vsi, ki moramo biti tu,« je dejal v uvodnem pozdravu na začetku osrednje svečane prireditve v počastitev slovenskega kulturnega praznika v Celovcu generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu Milan Predan. To je bil njegov zadnji nagovor v tej funkciji na taki prireditvi, saj mu bo julija potekel mandat. Prireditev, ki je do zadnjega kotička napolnila dvorano Theaterhalle 11 na celovškem sejmišču, so skupaj organizirali naš generalni konzulat in osrednji kulturni organizaciji Slovencev na Koroškem Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza. Po nagovoru generalnega konzula Predana je predsednik Društva slovenskih pisateljev na Koroškem Niko Kupper prebral izjavo proti združevanju in krčenju programov učenja slovenščine na celovški in graški univerzi, kar načrtuje zvezno ministrstvo za izobraževanje. Kulturni program so pripravile pevke ženskega pevskega zbora Rož, ki so pod taktirko Žige Kerta in po scenariju Marjana Štikarja predstavile multimedijski projekt Shiva Šiva, v katerem so združene v različnih jezikih zapete pesmi o delu, o izkoriščanju delavk in delavcev, o migrantih in tudi veselih plateh dela.

Osrednja govornica je bila predsednica Slovenskega Pen kluba Ifigenija Simonovič. Povedala je, da njo tako kot vse Slovence Prešeren spremlja na vseh življenjskih poteh, za Slovence na Koroškem pa je dejala, da se morajo poleg skrbi za preživetje boriti tudi za ohranitev svojega jezika in da je navdušujoč njihov talent za petje in igro. »To, da si Slovenec, še ni dovolj. Da pa pripadaš narodu s kulturo, pa nekaj pomeni. Prešeren je tisti prvi med mnogimi, s katerim se lahko identificiramo. Jezik je dvignil na tak nivo, da ga razumemo kot svojega. Prešeren nam je za zgled, kako se uporablja slovenščina. Mislim, da se tudi Slovenci izven Slovenije identificirajo z njim. Je bil le Slovenec, ki je živel in delal zunaj, pa mu je slovenščina toliko pomenila, da je začel pisati v slovenščini, in ne v nemščini, ki jo je zelo dobro obvladal in bi bil tudi v tem jeziku vrhunski pesnik. In če mu je slovenščina toliko pomenila v tistem času, mora biti v današnjem času pomembna tudi za nas,« je povedala Ifigenija Simonovič.